Že dolgo sem si želela organizirati ženski krog, a nisem zbrala poguma. Potem sem se udeležila mini izobraževanja za vodenje ženskih krogov pri Lari Kastelic, ki dela na projektu Mother Nature. Po mojem prvem odvodenem krogu (od treme sem dobila drisko) sem se udeležila še svojega prvega v živo, kot udeleženka. Tam sem spoznala čudovite ženske in ena me je vprašala: »Ej Anja, kaj pa ti sploh delaš?« In sem se zamislila…kaj pa sploh počnem?

Odgovorila sem: »Ne veliko. Lahko pa ti povem, kaj razmišljam.« Razmišljam namreč res veliko. In berem.
Še danes sem ponosna na svoj odgovor, čeprav se mi je mož doma smejal. Ampak kaj, če je pa to resnica.

Ta zapis pišem zato, da orišem kaj počnem doma kot mama, ki ni v službi in je ostala doma z malčkom. Je pa zapis nadaljevanje zapisa Zakaj sem ostala doma?, ker je bilo predolgo, da bi vse strnila v enega.
—

O joj. Kakšno potovanje je pisat tale tekst. Trudim se in trudim, a je vse ‘kr neki’. Praktično, nepraktično, doživljajsko…bla bla bla. Kaj delam?
Ja vse in nič.
Se veselim, radostim. Sem jezna in žalostna. Jočem, se smejem. Trmarim, travmatiziram. Motiviram, skačem, plešem, vriskam. Pač vse delam.

Gospodinjim, vizuliziram, vzgajam, držim prostor za potrebe vseh v družini, perem, obešam, zlagam, pospravljam, pomivam, težim za svoj čas, da lahko kaj takšnega napišem. Kdaj grem na sprehod (redkeje kot bi si želela, ker je vse v klanec) ali na obisk.

Bi bilo lažje, če bi dala otroka v vrtec? O JA! Ampak nočem. Prevzemam svojo starševsko odgovornost za ta zlat čas, ki nama je namenjen in zalivam svoje sanje, da počasi rastejo. Pač ne gre na hitro. Sicer pa..kaj bi se pa zgodilo, če bi šlo na hitro? Prehitro bi bilo konec. Naj malce traja.

Mogoče ga kdaj dam (v vrtec), ampak ne še letos.

»Kaj kej delaš?« To so NAJ pogostejša vprašanja, ko pridem v stik z ljudmi. A tudi to vprašanje ima svoje korenine. Nekatere zanima kako poteka moj dan, druge zanima, kako uskladim materinstvo s svojimi hrepenenji, tretje zanima, kako zaslužim denar, četrte zanima kaj počnem s svojim časom, če ne hodim v službo, pete zanima kako nam gre vrtnarjenje, šeste zanima kako nam gre renoviranje, sedme zanima…še ne vem.

Počasi se učim zaznavat, kdo je moj sogovornik in temu primerno snujem odgovor.

Torej…kaj počnem kot mama, ki je doma?

Šablona mojega dne izgleda nekako takole: Zbudim se z J. Ga dam lulat in kakat na kahlico, podojim, pocrtljam. Ga odložim, v upanju, da se zamoti in da česa ne uniči. Poskrbim zase (kadar se ne zamoti, to preskočim).

Potem nama pripravim zajtrk (jabolka narezana na krhlje, napitek voda+kis+med in jajčni frape) in opravim nujne gospodinjske stvari (obesim, operem, pospravim, posesam,… kar je pač treba naredit za prijetno bivanje. Ne vse naenkrat 😄).

Potem še pomalicam (obložen kruhek).

Ko J postane utrujen ga uspavam. To traja različno dolgo (od 5 min do 1h). Potem grem ležat z njim. V tem času berem kakšno knjigo ali zapišem tekst kot je tale. Ponavadi (skoraj vedno) zaspim tudi jaz.

Ko se zbudiva ponoviva jutranjo rutino: lulanje, kakanje, dojenje, crtljanje. Pokličeva atja kako mu kaže oz. kdaj pride domov (samoomejitev so trije klici na dan 😅. Super, če preživim z enim). Glede na njegov prihod tempiram pripravo kosila. Nato se lotiva kuhat. Kadar ne zmorem, ker mi je naporno živet, takrat skuha Miha ali naročimo pico ali vržemo domač bazilikin pesto čez makarone.

Če zmorem, pospravim za kosilom in se malce uležem na travo, da si oddahnem od življenja. To počnem zelo pogosto (se malce uležem, da si oddahnem).

Nadaljujemo skupaj z dnevnimi opravki. Fino je, kadar najdemo kaj, kar lahko počnemo skupaj, a tega ni tako veliko kot bi si želela. Jaz bi pač družno poležavala v travi, a moja fanta nista te vrste… Še posebej sedaj, ko smo začeli z renovacijo. Privajam se na situacijo, ki od mene terja gospodinjenje in materinjenje od Mihata pa služenje denarja in gradnjo. Ne vem še kako bom preživela, ampak vem, da bom našla pot. Najtežje se je bilo sprijazniti, ker sem si (tako kot ponavadi) življenje predstavljala malo drugače.

Ko se bliža večerni čas, si razdeliva umivanje J in kuhanje večerje, jaz ga pa uspavam.

Ko J zapi, ga lahko odložim. Zvečer tolerira spanje v samoti. Hvala Bogu! Malo pobrskam po spletu, pospravim dnevni kaos (včasih več, drugič manj), pripraviva pozno večerjo (ja, neprestano sem lačna), kliknem par kart na računalniku, prebrem par strani v knjigi in ugasnem luč.
Vsi spimo (eni dremamo) in dan se ponovi.

No..vmes pride večer, ko mi moj možgan ne da miru in takrat spet pišem takšne tekste, kaj urejam na spletni strani, načrtujem objave na družabnih omrežjih… Ponoči sem zelo produktivna, a me je vedno strah dneva. To je najpogosteje med ovulacijo. Naravna kontracepcija pač.

To je to. Dovolj tehničnih opisov, najpomembnejša stvar so moji občutki, moje počutje. To determinira najin skupni čas.

Kaj pa doživljam oz. kaj se dogaja v mojem notranjem svetu?

Zjutraj mi je fino, če sva sama, ker se tako dejansko zbudim in imam več od jutra.
Potem se malo prediham, pozdravim dan z »Danes je,« se povaljam v travi (ali na kavču) preoblečem, pozajtrkujem, si umijem zobe (no..to je le na popoln dan!). Za zajtrk je vrhunsko, če mi uspe najprej topel napitek in potem obrok. Spremljam Prvinsko hrano in mi ta način prehranjevanja zelo ustreza. Če se mi uspe še razmigat, je to totalna zmaga.

Kadar se z J zbudiva skupaj sva bolj sinhronizirana. Če ga zjutraj prevzame Miha, pa jaz še podremam. Ne zmoremo bit budni vsi trije naenkrat saj ima vsak svoje edinstvene potrebe in vsak od naju si zjutraj želi miru. Če smo zjutraj vsi hkrati pokonci je velika verjetnost za slabo voljo (po domače…skregamo se).

Dolgo časa smo potrebovali, da smo to ugotovili. Zdaj vemo in je lažje.

Ko je za perilo poskrbljeno, grem uspavat J. Kadar gre hitro je super, kadar ne gre pa imam individualno delavnico osebne rasti. To je poglavje o sprejemanju situacije, spuščanju pričakovanj, umirjenem dihanju.

Pozorna sem, da moje roke ostajajo nežne, da je moj dih miren in da moj um sprejme kar se dogaja. Včasih je lahko in takrat je to zame velika zmaga, kadar je težko, pa odlična vaja.  Tudi vaja spoznavanja lastnih mej. Če so prekoračene, pokličem na pomoč Mihata ali babi za popoldansko varstvo. Na težek dan, pozno popoldan najbrž jočem.

Od uspavanja je odvisno kaj počnem med dnevnim počitkom. Če je bilo uspavanje težko, takoj zaspim, če je šlo gladko pa berem ali napišem kakšen tekst za Apano. Odvisno je tudi od menstrualnega cikla. Še do nedavnega sem se držala manjpleničarstva, a zdaj vedno večkrat presegam to pretesno škatlo in zaidem v velik bazen tematik, ki spremljajo družinsko življenje.

Med uspavanjem same sebe razmišljam kaj bo za kosilo, čeprav vem, da bi morala narediti vaje za medenično dno in globko trebušno mišico ali pa odpihujem misli, zato, da bi zaspala s prazno glavo.

Ko se zbudiva se lotim priprave kosila. To ponavadi vključuje kuhanje z J in totalni raztur v kuhinji. Kuhanje vključuje veliko iznajdljivosti in potrpežljivosti. J ima, kot vsak malček, zelo močno voljo in želi početi vse kar počnem jaz…ker vem kje v razvojnem ciklu se nahaja, razumem njegove potrebe in se lažje odzovem s pripravljenim okoljem. Okolje pa ne vključuje le otroškega nožka, pomagalčka in nizke mizice, najpomembnejši del pripravljenega okolja sem skulirana jaz!

Ko pride Miha iz službe skupaj pojemo kosilo. In nadaljujemo z dnevom. Jaz pričakujem, da ga on prevzame, da si malce odpočijem od življenja on pa se želi lotiti svojih projektov. Tako krmarimo skozi potrebe vseh članov in se stalno prilagajamo situaciji. Vidim, da je to posebna umetnost, ki  zahteva dnevno predanost.

Ko pride večer smo že vsi izmozgani. Zdaj, ko je zunaj hladneje, J skopam v topli vodi (kuham ga kot žabo, kar pomeni, da dotakam vedno toplejšo vodo, zato, da ga pogrejem), če pa je ura prepozna, se pa nekdo od naju stušira skupaj z njim. Te modrosti sem se naučila od drage sosede v času študentskih družin.

No, pa je tukaj noč. Neskončno dojenje, tapkanje, razumevanje in sprejemanje situacije. Počivanje, prepuščanje. Malček zaspi v času od 5 minut do 1h :D. Ponosna sem, da zvečer več ne znorim. To je opazil tudi Miha. Pri prvorojenki sem pogosto norela: “Zakaj za vraga še ne spiš?” Zdaj razumem, da je to za dojenčke, malčke, otroke pač težko. Učenje spanja zahteva svoj čas, ki se ne meri v dnevih in mesecih, ampak v letih. Sprejmem. Ko zaspi si privoščim čas zase, za svoje udejanjanje svoje vizije ali za partnerstvo. Ko to pišem, zaznam, kako malo časa namenima drug drugemu. Tukaj bo potrebno nekaj ukreniti.

Zaspiva ponavadi zaspiva skupaj in dan se ponovi. Vsak dan je enak, a vsak popolnoma drugačen. Če ima to sploh kakšen smisel.
To življenje je res zanimiva šola.

V splošnem sem pa večino časa utrujena, a hvaležna, za vse kar sem, je, smo. Za vse kar imamo in kar nimamo.
Ta občutek hvaležnosti je v meni zares močno prisoten in hvaležna sem tudi za to, saj ni samoumevno. Še 4 leta nazaj te besede niti poznala nisem oz. je nisem zares čutila. Zdaj jo in to se mi zdi neznansko lep napredek v mojem življenju.

Če ste doma z otroci, vam želim prijetne kaotične dni, če pa niste, pa najbrž ni bistveno drugače.😄 Pospravljanja in kuhanja pač nikomur nikoli ne zmanjka. 😅

Vse dobro*
—————————

Staršem ponujam starševski coaching v obliki igralnih uric za starše z dojenčki od 6-16mesecev (starost ob začetku srečanj). Preveri med storitvami, kdaj začnem z naslednjimi ali mi piši preko tvojega najljubšega kanala.
anja@anjastazija.si
IG: anja_apana
FB: Apana