Res veliko vprašanj sem dobila v okvirju: zakaj Pikler ne podpira nosilk?

To je bil trenutek za katerega sem vedela, da se bo zgodil, a nisem vedela na katero tematiko :).
Pedagogika Pikler ne zapoveduje, da nosilk ne uporabljamo, ampak oni jih v vrtcu ne (tudi, če je otrok navajen zaspati le v nosilki) in staršem jih ne predstavljajo.

Pedagogika Pikler temelji na spoštljivi negi, prosti igri in naravnem gibalnem razvoju, vse pa zaobjame opazovanje in podpora pri socializaciji.
Otrok se zmore sam gibat in igrat (v okviru svojega razvojnega obdobja), ne zmore pa se sam negovat in socializirat. Tu ga podpira starš ali skrbnik s spoštljivo, sodelujočo nego in postopnim učenjem pravil v družbi, kjer se je znašel ter koregulacijo, ki vodi v samoregulacijo.

Za izkušnjo teh temeljev pa je potreben čas, ko je otrok sam s sabo – na tleh.
Da se ob občutku nelagodja sam premakne. Da vadi in vadi in vadi obračanje, različne telesne položaje, igro opazovanja in manipulacije.
Da prisaja v svoje telo. Da se čuti. Občuti. (interocepcija)
Vse to zahteva precej časa in prostora, to pa omogoča čas na tleh, kamor dojenčka odlagamo za igro (na tla ga postavimo šele, ko si redno ogleduje svoje dlani, prej ga odlagamo v posteljico, voziček, gnezdece).

Vprašanje je bilo še glede razvoja propriocepcije. Google mi napiše tole: Propriocepcija je sposobnost nezavednega zaznavanja položaja lastnega telesa, udov in gibanja v prostoru brez uporabe vida. Temelji na živčnih signalih iz mišic, sklepov in kit, kar omogoča ravnotežje, koordinacijo in varno gibanje.
Sama propriocepcijo pri dojenčku in malčku zazvanam enako kot zgoraj, preko samoiniciativnega gibanja, časa za občutenje in ležanja.
Pri majhnem dojenčku vidimo opazovanje okolice v enem trenutku opazovanje ter igro z dlanmi. Propriocepcijo v praksi zaznavam tako, da ležim in občutim vrh svojega sredinca na dlani, mezinca na nogi, ušesa itd. Da občutim telo. In to lahko dosti bolje delam svobodna na tleh, kot v objemu nekoga drugega (objem mi pomaga, ko sem žalostna, vzdražena, nepomirjena).

Če za vsako nelagodje preferiramo nosilko, otroku odvzamemo možnost svobode gibanja + v prvih mesecih življenja je res veliko v pokončnem položaju in nima možnosti pristajanja v svoje telo.

Jaz sem to težko sprejela, ker sem izhajala iz povezovalnega starševstva, pa mi je dalo za mislit tole dejstvo, ki sem ga slišala od predavateljice na treningu Spoštljive nege: »Mame danes svoje otroke neprestano nosijo v nosilkah, ko pa je čas za uvajanje hrane, pa dojenčka posedejo v stol nasproti sebe, kljub temu, da je uvajanje hrane tako intimen dogodek v njegovem življenju in da se je do sedaj hranil v naročju.«
In mi je kliknilo!
Ni, da ne želim stika.

Otroku dajem varen stik skozi dojenje (ali hranjenje po steklenički), skozi spoštljivo nego, skozi mirno odzivanje na jok in nelagodje, skozi varno odlaganje in dvigovanje.

In na koncu, ko pridejo težji dnevi, ko moram skuhat kosilo pa dojenček res ni zadovoljen, ko še ne spi, jaz pa bi rada malo poklepetala po telefonu, ko grem malo v svet pa mu je preveč dražljajev: takrat samo hvaležno vzamem nosilko in otroka varno privijem k sebi.

Ravnovesje.
In družinska modrost.
Pa priznanje lastnih mej.
In zrenje v prihodnost: kaj si želim v vzgoji otroka in kaj v prihodnje jaz (ne)zmorem ter kako na to lahko vplivam že danes?

Samo malo premisleka, zdrave pameti in iskrenosti do sebe 🙂
—
Ps. Sama sem drugače velika ljubiteljica nosilk in sem svoja prejšnja dva otroka veliko prenosila. Za mainstream bom veliko prenosila tudi tretjega, a mi je pedagogika Pikler ponudila nek uravnotežen in dolgoročen pogled in s tem lažje najdem ravnovesje ter iskrenost do sebe.

Če se za nosilke odločate, izbirajte mehke strukturirane ali trakove. Otroka nosite obrnjenega k sebi, da se lahko umakne s pogledom v prsi, ko mu je dražljajev preveč.
Bodite pozorni, da je otrova ritka podprta od kolena do kolena (kot v udobnem fotelju ali viseči mreži) in ne da visi v kengurujčku kot v tangicah.
Bi vas napotila do svetovalk, pa ne vem kdo to zdaj počne. V mojem času je to bila Sanja iz Sling Library Ljubljana 🙂

PPS. Ali ima kdo to kapo od Bobine nosilke? Iz Bobe mi ne odpišejo, jaz pa bi želela samo to kapico za pokrit spečega dojenčka.

—
Preko spleta ponujam spletni program Spoštljiva nega,
spletni program Manjpleničarstvo,
spletna javljanja iz Pikler izobraževanja iz
Samostojne igre,
Naravnega gibalnega razvoja,
Opazovanja
in Zgodnje socializacije.
To je celostni spekter, ki ga vsakodnevno vključujem v vsakdan vzgajanja dveh dečkov.