Ko sem napisala naslov, sem pomislila na tono lepših besed. Kompostiranje, spuščanje,… ampak jaz že cel teden občutim razkrajanje.
Ta zapis je moja terapija.
Da bom malo bolje.
In mogoče bo bolje tudi katera druga.
Tista, ki pa je na drugi strani krivulje, tunela, vala, … pa ji samo nežno pomaham in javljam: privoščim ti: užij.
Začelo se je z ljubkim večerom, kjer sem se med dajanjem ljubezni za lažje spanje v enem trenutku počutila kot žele, ki polzi skozi rešetko.
Na dva tedna nepredvidljivega polno družinskega življenja, kjer me je zunanje delo potisnilo izključno za štedilnik in vse ostale gospodinjske naprave sem čutila, da se je nekje izgubila ta poporodna iskra sreče in zadovoljstva. Ti meni ljubi poporodni hormoni.
Ampak sem razumela situacijo, jo skomunicirala in upala, da se krivulja obrne navzgor.
Ja, krivulja. Zdaj razumem, da je življenje krivulja in ne hrepenim več po ravni liniji s čim manj hribčki, kot mi jo je na začetku mojega new age raziskovanja predstavil eden od *ne vem kaj naj napišem*.
Dosti bližje mi je razlaga ene ženske, ki se je na dušni ravni zavedala, da se seli v žensko telo in želi to izkusit; rekla je, da je življenje v ženskem telesu konstanti roller coaster hormonov. Najprej z menstruacijo – vsak mesec. Če postanemo mame – z nosečnostjo, porodom, po porodnim obdobjem, dojenjem itd. Potem perimenopavza in menopavza. Zdaj pa od starejših prijateljic slišim, da je tudi brez tega nihanja hormonov skrajno nelagodno.
KAOS.
In seveda mi moški priporoča življenje v ravni liniji. A zame osebno, je to nemogoče.
Oz. tega si niti ne želim! DOLGČAS MI JE OB TEJ RAVNI LINIJI.
Rada pa srfam val sreče in zadovojstva. Všeč mi je. In vedno daljši so.
Vesela sem, da dokaj uspešno režem vrhove in doline, a mi tokrat ni uspelo.
Po teh dveh tednih me vleče res navzdol, vse do tistih občutkov ujetosti in nemoči, ki sem jih občutila med zadnjim porodom.
Danes sem znorela. Prišla sem do točke, ko čutim, da padam v malčka. Preplavi me. Moram globoko zakričati. Izraziti. (ko zapis pred objavo berem še enkrat, sem ponosna nase, ker nisem znorela na otroka, ampak nase, na situacijo; proti gozdu…zdaj si že malo notranje ploskam).
A podporo zrelega odraslega odraslemu je tako težko dobiti.
Če sem iskrena do sebe mislim, da jo tudi razburjen otrok danes težko dobi. Vsi bi imeli le vzgojene, nasmejane in ne problematične otročke.
V kotičku očesa vidim, da mi nekdo sledi. Bežim. Slišim nežne besede ‘umiri se’, a to ni možno. Vseden se na tla ob štor. S palico praskam po gozdnih tleh in delam luknjo. To pomaga. Končno. Kopljem. Kričim. Govorim.
To praskanje, kopanje, tarnanje, glasno godrnanje mi razkraja težo v srcu in telesu.
Lažje je. Zadiham. Ven sem iz hudega.
Potem pa trešči racio.
Prvi: kdo vse je slišal? – vseeno mi je. Nisem več zmogla drugače.
Drugi: komaj smo dobili pomoč, pa mi ga tako odpre… – tako pač je.
Tretji: Sram. Zakaj se mi je to spet zgodilo? – ta pa kar ne gre in ne gre stran.
–
Ne maram ga. Sramu.
Končno imam možnost, da se sama uležem.
Najdem solze. Pa potok njih. Žalujem.
Malo podremam.
Pa me seveda zbudijo: a lahko podojiš?
Želim zaspati nazaj, a ne morem.
Čudno mi je to, da za potrebe tako malo spim.
Vstanem se, oblečem in grem na vrt.
Motikam in se jočem tako, da ne vidim kaj točno kopljem.
Vztrajam dokler motika ne pade iz držala.
Potem se vsedem in samo zrem.
Zdaj sem bolje.
In ob tem večeru vse to zapišem.
Želim si samo, da ta dan končno mine.
Želim si, da gradbena nuja izpuhti.
Želim si le par mirnih dni, ki so ljubeči do vseh družinskih članov – a kako do tega, je najbrž že druga zgodba.
Za uresničenje te želje se mi zdi, da potrebujem vsa orodja in kapacitete, ki jih imam ter uglašenost z drugim odraslim v družini.
Mogoče pa zdaj uspe.
Saj to je moj recept: pojamraj, ko ne moreš več; uživaj, ko je lepo.
Pa lepe praznike vsem.
