Zapletla sem se v zanko perfekcionizma. Nič kar napišem ni dovolj dobro. ‘Ne. Ne bo prav razumljeno,’ ali ‘Ne. Bom še malo počakala, dopolnila. Pa bom potem objavila.’
Mislim, da mi manjka samo še tisti miselni hrček, da rabim še kakšno izobraževanje, da kaj napišem.

Danes, po psihoterapiji, sem se odločila temu narediti konec.
Meni je to delo, deljenje, razmišljanje, pogovor, druženje vrelec energije. To delo me OŽIVLJA kot žensko!
—
Med pomivanjem posode sem opazila, da je dojenček prijel pokrovček in si ga ogledoval ter ga nato, nenamerno, spustil na tla.
In sem vedela: nepreklicno je konec četrtega tromesečja. Ne morem se več slepit, da sem še vedno v poporodnem obdobju.

Pomlad me kliče na plan.
Ven na zaraščen vrt. (gradnja nas je posrkala in želimo obudit nazaj takšnega 💅)
Ven med cvetoče trobentice (da jih letos naberemo za čaj).
Ven iz misli v virtualni svet.

Nisem še pripravljena na krut tempo objav in storijev. Nimam ne časa in ne kapacitet.
Imam pa integrirano znanje skozi izkušnjo materinjenja.
Prvi meseci z dojenčkom in otrokom z malhko Pikler znanja.

Ta zapis je v prvi vrsti za moj spomin na to, kako je bilo.
V svetu pedagogike Pikler imamo res res veliko konkretnih napotkov kako rokovati z dojenčkom/otrokom, kako pripraviti igralno okolje za samostojno igro, kako reagirati, kako hraniti itd. Vse deluje. Res. Ampak ti prvi trije meseci pa so zaviti v neko tančico.
Mislim, v teoriji ti je vse jasno, ampak kot novorojeni mami na hormonih in družinskem kaosu pa stvari spremenijo perspektivo.
Močno močno čustveno vpleten si v ta odnos z novih bitjem. Spoznavanje njega.
Veliko sem vedela: kako negovat, kakšno zaporedje rutine vzpostavit, kako omogočit prostor igri in naravnemu gibalnemu razvoju v čisto zgodnji fazi, kako biti ob dojenčku pri nelagodju, ampak.
Vedno je ampak. Doma smo za vse sami, postanemo utrujeni, lahko kakšen dan nezregulirani.
Naporno je.
In v tem trenutku potem iščeš lastno pot.
Družinsko modrost.
In mislim, da smo jo našli.
Iz malhe Pikler znanja sem/sva/smo vzeli tisto, kar je pri nas delovalo in prilagodili našemu družinskemu tempu, okolju in lastni intuiciji.
In tako se mi je utrnil naslov:
PEDAGOGIKA PIKLER med znanjem, Življenjem in intuicijo.
(mislim, da bi to lahko bil naslov kakšnega obsežnejšega on-line coursa za starše)
—
Ne bom lagala. Moja pričakovanja same od sebe so bila VELIKA.
Prevelika.

Od sebe sem pričakovala to, kar ne pričakujem od nobene druge Mame.
Želala sem perfekcijo. Pikler perfekcijo.
In po enem mesecu sem se vdala.

“Jebeš Pikler,” sem rekla na glas in jokajočega dojenčka dala v nosilko.
Takoj se je pomiril in zaspal.
Pa sem se potem preizpraševala.
Je res smisel v perfekciji?
Si prepričana, da je to Pikler?

Ne.
Ni.

Pikler zame je odnos.
Pikler zame je zavesten dotik.
Pikler zame je zavestno zavezana kapica pri dojenčku in popravljen ovratnik na brezrokavniku starejšega po močnih čustvih.
Pikler zame je odziv na jok.
Pikler zame je varnost naročja in počasnost premika.
—
Kaj delam?

• Večinokrat poiščem očesni stik preden dvignem, tudi ob joku. (ne uspe mi vedno)
• Odlagam spečega dojenčka, tudi če to pomeni, da tvegam, da se bo zbudil. (ob 4h ponoči neham in se vdam :D)
• Budnega, nahranjenega in previtega dojenčka odlagam v posteljico brez igrač. Tako lahko pristaja v svoje telo in se igra s svojimi dlanmi, stopali, posluša družinski živ žav in opazuje svojo okolico.
• Sprejemam jok kot nelagodje. Nanj se odzovem počasi. (po 14h uri mi začne utripat moja baterija reguliranosti. Takrat upam na čimprejšnji prihod moža ali ga pokličem ali pa pokličem prijateljico).
• Ob negi dojenčku večinokrat opisujem kaj počnem (razen ponoči – takrat sem tiho in po težki noči – takrat ne zmorem govorit, pazim pa na dlani. Vse dokler, se dojenček ne nasmeje. OMB. To je sigurno iz nebes poslan nasmeh, ki deluje kot zdravilo za neprespanost. Če pa ne, pa moram poklicat prijateljico in je lažje).
• Za oba otroka si v word zapisujem opažanja, ki jih razporedim v opazovanja nege, igre, gibanja, artikulacije/govora, spanje, drugo
• Dojenčka dvigujem iz hrbta tako, da podpiram celotno hrbtenico od medenice do glave. (enako odlagam) Včasih bolj pravilno, včasih manj. Vedno pa….
• ….Pri odlaganju glave sem pozorna, da jo odložim previdno, z obema rokama, neslišno. Zaupa mi.
• Dojenčka odlagam samo na hrbet (od nog do glave).
• Potrudim se, da starejšega otroka opazujem med igro cca 5 min na dan. To ga nahrani.
• Divje slikam vse podrobnosti, ki jih najbrž cenim samo jaz 😀 Od obeh.
• Kolobarim z dvema nosilkama in enim tkanim trakom (sori draga Emmi. Življenje pač. Nimam kuharice. Nimam čistilke. Nimam terapevtke ob sebi :D. Še Mama je odpovedala. Nosilka je najmanj :D). Ga pa odložim ko zaspi, zato, da je čimveč časa ‘prost’ v telesu)
• Uspavam ga tudi v vozičku. Ko zajoče rade volje pomigam z vozičkom, da spi dalje. (sem pa ugotovila, da lažje zaspi, če se vozim čisto počasi) ps. OBOŽUJEM VOZIČEK! Hvala Nastji za darovanega terenca <3 Voziček je moja osvoboditev.
• Kakam in lulam sama. Tudi če joče. Ga odložim v posteljico, povem kam grem in se pokakam/polulam.
• Ko se tuširam, ga odložim na dekico pred tuš kabino.
• Kopava se skupaj (a je to Pikler rdeč karton?). Potem ga prevzame mož ali pa ga odložim in zavijem na vnaprej pripravljeno brisačo s tetrico, namilim, umijem in obrišem sebe ter nato uredim njega.
• Delno manjpleničim in se notranje veselim ulovov (zelo zelo zelo sem se trudila, da bi ustrezala Pikler standardom in tega nisem želela počet, ampak jbg, fajn je :D; je pa tudi zelo zelo fajn obrisat drekec iz ritke in se tako družit ob spoštljivi negi – ravnovesje <3)

Kaj ne delam?

• Ne uporabljam penastih igralnih podlog, ampak dojenčka odlagam na tla; les, glinene ploščice noter in tatami zunaj. (zaradi toplote podložim samo dekico, ki je pri roki) Veselim se trave!
• Dojenčka ne postavljam v položaje, v katere sam ne zmore (odlaganje na trebuh, odlaganje v sedenje) in ga zato VEDNO odložim na hrbet.
• Ne zmorem ga neprestano pestovat v leže, zato je moja materinska intuicija zadovoljna s pokončnim položajem spredaj in na rami (čestitam si za Pikler ‘prekršek’ :D)
• Ne igram se 100% zregulirane ženske in mame, ampak počasi, preko izkušenj, tehnik in psihoterapije večam svojo kapaciteto – zadnje dni sem zelo ponosna nase. No, mislim, da sem v tej nosečnosti in poporodu daleč najbolj zregulirana v vsem svojem Življenju (odštejmo porod. )
• Dojenčka ne odlagam pod igralni lok in mu ne vesim igrač v voziček in lupinico.
• Ne prakticiram full-time co-sleepinga. Sem/smo ga, pa se je izkazalo, da se doječek prebudi, če ga zvečer iz ene posteljice nesem v spalnico, zato zdaj par uric spiva ločeno, ko pa zajokca, grem po njega in se skupaj uleževa, dojiva, spiva do jutra.
• Ponoči ne vstanem, če se dojenček prebudi in ne joče. Večinokrat po podoju samo gode in ob nežni lučki zaspi nazaj (zdaj ko sem to napisala, sem se najbrž za đinksala 😀 – LAHKO NOČ!)
  ((ps. nočete vedet kakšna noč je za mano po tem zapisu. ERROR. Resno sem razmišljala, če naj objavim…))

A sem kaj pozabila? Najbrž.
A bi lahko zapisala bolje? Najbrž.
A bom vseeno objavila? Hell yea! Zdaj takoj!

Če te kaj zanima pa mi napiši in dopišem 😉

—

Preko spleta ponujam spletni program Spoštljiva nega,
spletni program Manjpleničarstvo,
spletna javljanja iz Pikler izobraževanja iz
Samostojne igre,
Naravnega gibalnega razvoja,
Opazovanja
in Zgodnje socializacije.
To je celostni spekter, ki ga vsakodnevno vključujem v vsakdan vzgajanja dveh dečkov.