Skoraj dva tedna kasneje spet pišem, kljub temu, da sem želela pisat že 3 dni po zapisanem, me je odnesel flow vsakdana.

Zame osebno ni uteha samo to, da občutim vso težo, jezo, žalost in bolečino Življenja, vsakdana, brez da iz situacije potegnem kaj uporabnega za nov krog.
To je bilo res dolgo obdobje brez moje trme, izpada.
Ko sem bila v teh močnih čustvih je bilo, kot da sem se zaklenila v 5 letno sebe. To pa vem zato, ker sem vmes razmišljala, kaj dela moj otrok, da si pomaga 😀
Mogoče ne najbolj zdravo, ampak je res pomagalo. Vse od izrazažanja, gibanja, artikuliranja, umika in ponovnega povezovanja.

No…in kaj se je zgodilo potem?

Popoldan in zvečer mi je mož pomagal pri tem, da sva preko refleksije ugotovila, kaj je bil sprožilec. Bilo je to, da sem mislila, da mi bo ob delavnem obisku lažje, pa mi je bilo samo težje. Dojenček ni spal. (naslednji dan sta pogledala prva zobka! – kdo me razume, kakšen teden je bil za mano?)

Usmeril me/naju je tudi tale kratek video posnetek.

Potem sem pisala tudi prijateljici, ki razume naše življenje in mi je napisala: »Anja, tvoje počutje ni problem, ampak simptom.« Spomnila me je tudi, da sem iz zelo intenzivne renovacije doma/gradnje skočila naravnost v vsakdan z dvema otrokoma. (Hvala ji).

S tem zavedanjem smo složno upočasnili plane, ki presegajo naše zmožnosti.
Jaz sem naslednji dan dobila dan zase, kar je pomenilo, da sem samo dojila (in kakšno uspavanje), mož pa je poskrbel za zajtrk, kosilo in otroka.

Jaz sem do konca predelala zapiske iz Pikler izobraževanja o igri in sprejela odločitev, da se vrnem na socialna omrežja, ker me to delo polni in potrebujem nekaj, kar me prižge.

Naslednji dan (ponedeljek) pa sem nas še spakirala do Prostora ob Gozdu, kjer sem se sama udeležila plesa v gozdnem svetišču. Tam sem se v družbi Žensk lahko izdihala, raztegnila, premigala, objela, začutila in napolnila.

Po plesu sem zapisala: OSVEŽENA, ŽIVA, NAHRANJENA, OPOMNJENA, ZAČUTENA, OBČUTENA, RAZTEGNJENA, DOTAKNJENA, GANJENA.
Globoko v sebi sem razmišljala tudi o divji mami. Tokrat v okviru nasprotij. Kaj je udomačena mama in kaj je divja mama? Je udomačena takšna, za katero skrbi še nekdo drug in je divja tista, ki je sama? Je divja mama tista, ki nežno in zaupanja polno odloži svoje dete v travo ali tista, ki iz ranjenosti skriva svoj naraščaj pred svetom?

Divja mama, kot tista brez iskrene podpore je težka naloga, raje sem bila udomačena. A tudi divja mi nosi velika darila.
—–
V torek sem bila kot nova.

In tako, sem se vrnila v virtualnost.

Paše mi. Namestno, da zvečer skrolam, kaj napišem in na koncu preživim enako časa kot prej, le da me tokrat napolni in ne prazni.
V virtualnosti sem našla možnost izživeti svoje skrite plati.
V virtualnosti lahko nežno gojim Žensko v sebi.
V virtualnosti dobim darilo navidezne in resnične povezanosti.
Vidim pasti, a vidim tudi darila in priložnosti.

Spoznala pa sem tudi, da lahko dajem in skrbim v neskončnost, medtem ko mi nihče ne bo vrnil sam. Noro mi je, kako moram kot mama poskrbeti tudi zase.
Res mi je fino sanjarit o svetu, kjer me vsakih 14 dni nekdo spomni, da naj grem sama na sprehod, naj malce podremam, naj grem na masažo (ali mi jo ponudi), naj natipkam nekaj za dušo.
A tako pač je.
Sprejmem in si z veseljem režem svoj kos torte časa! Vedno večjega, ker je tako dobra 😜

Se beremo*