Manjpleničarstvo. Praksa me je pri prvorojenki rešila občutka nepovezanosti z otrokom po porodu; da sem jo uspela slišat v njeni govorici in se povezat z njenimi osnovnimi potrebami.
Zdaj, ko pa poznam vso razsežnost spoštljive nege pedagogike Pikler pa sem želela, da mi uspe, da s tretjerojencem NE manjpleničim 😀 Kje sem? Kje smo kot družina?

Prijateljica me je obiskala v obdobju novorojenčka in ko je videla, kako navdušena sem nad kakanjem v pleničko je rekla: »A ti slučajno potrebuješ kak spletni tečaj?!« 😀

Jaz odkrivam radosti uporabe plenic. Smo totalni hibrid. Otresam se idej, vizij in želj po popolnosti. Po popolni manjpleničarski praksi in popolni spoštljivi negi.
Družina smo. To je samo po sebi popolno in ne potrebuje še popolnih praks. To da smo, da se trudimo živet naše darove in spletat podporne odnose je že samo po sebi dragoceno.
A pot do teh uvidov je bila kot negovanje malčka – vijugasta.

Meni se enostavno ni dalo manjpleničit. Ono res pristno: NE DA SE MI!
Potem pa mi je zmanjkalo pleničk in sem novorojenčku dala na ritko pamperske, ki pa so po enem dnevu povzročile vneto (rdečo) ritko. Ker sem predvidevala, da je to izvor hudega joka sem šla takoj v akcijo in aktivirala manjpleničarko v sebi. Pleničke za enkratno uporabo sem zamenjala za pralne (ker so pralne točile sem uporabljala kar tetra pleničke z nepremočljivim zunanjim delom), ritko pa sem mazala s kokosovim maslom. Seveda sem aktivirala tudi čebriček. Po 24h je bila vidna razlika, po 72h pa je bilo vnetje zaceljeno.

Prakso povijanja v tetra pleničke sem ohranila, čebriček pa postopoma opuščalan (raje uporabim umivalnik).

Mož je iz moje strani indoktriniran v manjpleničarstvo in pravi da toliko novosti in menjave navad ne zmore, zato se je rade volje zavzeto loteval čebričkanja in po 3 mesecih ugotovil, da naš dojenček izraža nelagodnje PRED lulanjem z močnim jamranjem ali nenadnim neutolažljivim jokom. Delovalo je VSAKIČ, ko se je on lotil. Dobesedno sva si zamenjala vloge.

Mož: »Lulat ga.«
Jaz: »Ne da se mi. *Dojenček*, če te tišči lulat se polulaj v pleničko.«
Mož: »Bom jaz.«
….
»Lulal je!« 😀

Ko se je to ponovilo vsaj 10x sem se vdala.
Ko zmorem, ponudim možnost.

In ko reflektiram prakso negovanja, previjanja zadnjih 3 mesecev vidim, da sem se motila.

Ni res, da nisem manjpleničila. Sem. In to uspešno. V magistrski nalogi sem uspešnost namreč definirala kot en dejanski poskus manjpleničarstva na dan.

In to sem jaz delala! Vsak dan sem vede ali ne vede otroku vsaj enkrat dala možnost lulanja/kakanja izven pleničke.
Opazovala sem ga.
Reflektirala, ko je opravil (v pleničko ali izven nje).
Se z njim povezovala preko ritmov, intuicije in pogovora (dejanskega in miselnega).

In tako sem ugotovila, da ne glede na to, kako se borim proti manjpleničarki v sebi in želim ugajat Pikler okvirjem, nimam za burek, ker je ta praksa naravno vkomponirana v uglašeno negovanje z dojenčkom.
Ni pa naravno vkomponirana popolnost in 100% predaja.
In to zavedanje krepim do sebe in ga preko vsebin širim tudi med vas.

Hura ulovljeni kakci in hura ulovljeni curki lulanja.
3x hura pa za kakce v plenički in jutranje polne plenice!
Ole ravnovesje!
In Ole podporna izbira za vsako družino!

—-

Preko spleta ponujam spletni program Spoštljiva nega,
spletni program Manjpleničarstvo,
spletna javljanja iz Pikler izobraževanja iz
Samostojne igre,
Naravnega gibalnega razvoja,
Opazovanja
in Zgodnje socializacije.
Vse dele, ki jih vsakodnevno vključujem v vsakdan vzgajanja majhnega dojenčka in 4 letnega dečka.