Toliko se mi podi po glavi, da ne vem kje začeti. Odločila sem se, da začnem s to temo – osebna navlaka.

Ted iz Marketing for Hippies priporča, da vam kar na začetku povem komu in zakaj pišem, saj tako ne tratim vašega časa, ker do konca zapisa ostanete samo tisti, ki vas stvar res zanima. Te taktike se bom poslužila tudi v prihodnjih zapisih.

Torej, pisala bom o osebni in duhovni rasti; kaj pomeni čiščenje dreka in narediti prostor novemu. To pišem zato, da me spoznate, da koga opogumim na njegovi poti ali da komu nakažem, kaj vse se v življenu da, če je volja.
In tudi za to, da vas bom povabim na svoja spletna predavanja, mailing listo in igralne urice.

Navdihnil me je tale dogodek: Peljem se iz energijske terapije, na katero sem se zelo težko spravila, še težje sem do terapevtke prišla (sneg, zaseden družinski urnik). Bil je torek dopoldan. Končam s terapijo in se hitro odpravim nazaj domov. Vozim se ovinkih Tuhinjske doline, nekje zeleno, drugje sibirska zima. Odzvanja mi obisk. Počutim se zadovoljno, da sem to opravila. Da sem si to ponudila in poiskala zaupanja vredno osebo. Najbolj pa sem ponosna na to, da razumem, da se ogromno težav pri otroku reši, ko pomoč poišče mama.

Že dolgo ne dvomim v energijski svet. Do neke mere tudi razumem, kaj terapevt dela: svoj čas zapravi zato, da s svojimi mislimi potuje po duhovnih razsežnostih in naredi kar je za narediti ali prenese kar je za prenesti. To zahteva znanje, čas, energijo in voljo. Da ne zaidem. Vozim se domov, vsa zadovoljna pogledujem po prijetnih razgledih, občudujem vrhunsko spluženo cesto, vase vsrkavam ta čist pogled… Prispem do avtoceste, kjer vsa umazanija in hitrost življenja puhneta v mene: slabo spluženo, megleno, zapacan zrak. Res je bil močan kontrast.

Izkoristim kolektivno hitrost in dam po gasu. Ne dolgo za tem, v moje vetrobransko steklo prileti plastična vrečka. ?!?! »Prav sem imela, tukaj je res ena sama svinjarija. Kaj folk dela z Zemljo. Jao, kje jaz živim,« si mislim in nadaljujem pot. Nad glavo mi začne glasno ropotati. Ustrašim se, da je kaj narobe z avtom. Pogledam v streho (imamo panoramsko steklo) in evo jo, plastična vrečka se je ujela v nosilec na strehi. Če sem se vozila hitreje kot 110km/h je vrečka glasno ropotala, če sem šla počasneje je nisem niti opazila. In takrat me prešine!!

»PA TO JE ENAKO KOT OSEBNA NAVLAKA!«

Če grem skozi življenje z družbeno sprejemljivimi odločitvami ali s kolektivnim (mainstream) tokom sploh ne vem, koliko dreka nosim s sabo; potlačeno, pripeto, zažrto, sprogramirano v moje misli, telo in duha. Najhuje je, da me to sploh ne moti oz. ni opazno, vse dokler, jaz ne pospešim oz. nadgradim svojega življanja, takrat pa začne vse ropotat!!

Vam je znano? To je drek, ki ga nosim s sabo, a ni viden prostim očem. Ko nastopi trenutek za osebno nadgradnjo (željeno ali neželjeno), takrat pa začne ta drek šumet. Meni ta drek predstavljajo:

*Zmotna prepričanja
*Omejitve
*Energijska navlaka
*Osebna zgodovina
*Zamere
*Strahovi in delovanje iz njih
*Karma
*Entitete
*Rane: šolske, družinske
Se kdo spomni še kaj drugega?

Veste kaj sem naredila? Najprej sem se glasno smejala. Krohotala sem se. Ker je bilo tako zelo očitno, kako je s smetmi enako kot z osebno navlako. Potem sem se pa odločila, da bom vrečko odstranila. Tako kot sem pravkar naredila s svojo energijsko navlako pri terapevtki. Najprej sem to želela narediti s pospeševanjem in upočasnjevanjem (ubiranje bližnjic). NI ŠLO! Potem sem se ustavila na enem od izvozov. Pri rdeči luči sem stopila ven in posegla po vrečki. NI JE BILO!! »Kaj za vraga se dogaja?« sem glasno komentirala. Gledam, iščem, ni je. Vsedem se v avto. In glej jo glej. Skrila se je v kot med ‘haubo’ in vetrobranskim steklom. Vseeno mi je bilo, katera luč gori; stopila sem ven, jo prijela in odložila k nogam k drugim smetem. (Ojoj! Še vedno je tam!!).
Nauk: Ko enkrat prepoznaš, začutiš, da navlaka je tam, se ne bo odstranila sama. Moraš se z njo soočit in poiskat načine kako jo odstranit; spremenit prepričanja, presežt omejitve, očistit energijsko navlako, spustit zamere, se soočit s strahovi, povit in zacelit rane življenja.

A POZOR! To je proces dolg desetletja. Če ste končali SŠ, ste bili v šolski sistem indoktrinirani minimalno 12 let!!! (+vrtec). Šola ne uči kako razmišljati, ampak kaj razmišljati! Spremenit ali nadgradit takšna razmišljanja ne gre čez noč, niti čez teden, mesec. V letih se pa napredek že pozna. 1 šolsko leto = 1 mesec odšolanja.

Ko v življenju začneš napredovat, se boš hote ali nehote; vede ali nevede srečal s to navlako. Ne moreš mimo. Ni pogojev. Ko se zaletiš v zid navlake se to v v različnih situacijah pokaže različno.
V starševski vlogi se to najpogosteje pokaže kot nezmožnost držati varen prostor svojim rojencem. Biti tam za njihova težka čustva. Jih videti v tem kar so, ne v tem kar od njih pričakujemo.
V partnerskem odnosu se to pokaže kot prepiri, nerazumevanje individualnosti drugega, obsojanje, prelaganje odgovornosti na drugega.
V poslovnem svetu se to kaže kot nezdrava tekmovalnost, podtikanje, izdaja, zavist, nepoznavanje lastnih vrednot, stagniranje.
V drugih odnosih kot nezmožnost spoštovanja časa in mej drugih ter nepoznavanje lastnih mej.

IN JAZ TEGA FAKING NOČEM. Mene to moti. Ne želim tega nosti s sabo. Želim se s tem soočit. Želim biti najboljša verzija sebe. Vem, da moje življenje ni slabo, ampak lahko je še boljše! In žal cilja nikoli ne moremo dosežt, lahko se samo In zdaj, ko do kosti razumem, kaj pomeni osebna navlaka, kaj pomeni osebni drek, zdaj jo lahko zavestno čistim, ultra zavestno kidam po svoji notranjosti!

Jaz ne želim celo življenje vozit 110 km/h! Dovoljeno mi je it 130km/h! In ko začutim, da gre, bom šla tudi hitreje! Vidim, da navlako zaslišim šele ko želim malce pospešit, nadgradit življenje.

Čeprav, veste… ko grem peš, pa tudi vidim marsikaj. Hm.. iztočnica za naslednji razmislek?

Kaj meni pomaga pri čiščenju dreka? Tobom pokrila v novem zapisu.

Pri vsem tem pa ne pozabite na fizični drekec. V pogovoru s prijateljico sva namreč ugotovile, da se lahko v duhovnem popolnoma izgubimo in pozabimo na osnovo: fizično telo. V dobro vašega črevesja si torej podstavite pručko za polnejše odvajanje blata ali še bolje: počepnite, dojenčkom pa omogočite kakanje v položaju lunice. Če ne zaradi drugih prednosti, že zaradi spoštovanja njihovega telesa. Saj tudi vi ne kakate leže…Ali pač?

—–
Vedno čistejša pa z navdihom in srčnostjo za vas pripravljam vsebine in možnost predaje znanja. Manjpeničarstvo, igralne urice in svetovanje pri dojenju so moja poslovna področja. Pokukaj v zavihek storitve, če te kaj poglobljeno zanima.
Povezave so na kupu tukaj https://linktr.ee/anjastazija