Želim si to zapisat. Zase.
Še enkrat sem si zavrtela predfilm filma A New Kind of Wilderness, da osvežim občutek.
Občutek oz. občutke in misli, ki mi jih je vzbudil film, branje bloga Wild+Free, z začetkom pod imenom Zoo Payne in detektivsko spremljanje podrobnosti iz zakulisja (primer1, primer2)
Film je dokumentarni. Trudi se zajet vsakdan družine, ki je leta živela na samooskrbni kmetiji in otroke ni imela vključene v institucionalizirano varstvo, fokus pa je, da družina žaluje za mamo, ki je pri 41 letih umrla za rakom na materničnem vratu.
Poslala mi ga je virtualna podobnomisleča Ženska in Mama, ker jo je spomnil name. Strah me je bilo klikniti, kaj se skriva v tisti povezavi v klepetu. Mislila sem si, da je to le še ena popolna projekcija mojega življenja, nekaj fejk, kar si mogoče kdo drug misli o meni. Pa sem vseeno zbrala pogum in otopela od življenja, na stranišču kliknila povezavo.
Solza mi je stekla; ne zaradi vsebine, pač pa zaradi resnične povezave z nekom, ki ga v živo ne poznam. Predfilm mi je bil potrditev, da ne fejkam v virtualnosti, da tudi drugi ljudje skozi vsebino, ki jo delim, zmorejo začutit pristni del mene. Odleglo mi je.
Film sem poiskala na internetu in si zadala, da si ga pogledam zvečer. Pogledala sem ga že popoldan, saj sem na našem gradbišču padla popolnoma ven in otroka pustila pri možu in tastu.
Po nekaj desetminutnem joku na lovski opazovalnici sem se odločila, da je edino, kar v tem trenutku zmorem, to, da se zavijem v odejo v moji najstniški sobi in si pogledam ta film. Ni bilo angleških podnapisov. »Vseeno je, sem si rekla,« in pogledala z norveškimi.
Jokala, sočustvovala, skoraj nehala gledat, a vztrajala in na koncu… na koncu zagledam, da je Maria, Ženska in Mama iz filma, umrla isto leto IN isti mesec kot Franja. Zlomila sem se.
Kako je to možno?!
Pisala je tudi blog. Poiskala sem ga. Še je bil tam.
Po večernem preletavanju sem ugotovila, da je blog njenega razmišljanja, osebne rasti in deljenja družinskega utripa. Obetala se je tudi zanimiva ljubezenska zgodba. Odločila sem se, da ga preberem od začetka. Od leta 2008. Prve zapise sem si prevajala z Google Translate-om, kasneje pa je pisala v angleščini.
Branje je bilo zame potovanje. Izjemno globoko potovanje. Brati zapise Ženske, ki se je do leta 2019 (pred korono!) osvobajala svojih okov in ni vedela kakšna usoda jo čaka, mi je dalo toliko enih uvidov.
Težko sploh zapišem vse.
Pot od institucionaliziranega varstva otrok do šolanja na domu.
Pot do prehranske samooskrbe.
Pot samostojne prenove doma z dvema otrokoma.
Pot zavestne, praktične vzgoje; popolno nepopolne.
Pot od redne zaposlitve do samostojne poti fotografinje.
Pot iskanja in čutenja notranje, drugim nevidne sreče in smisla.
Pot razveze, ločitve od moža in ponovne združitve.
Pot od kaosa do notranjega miru; zaobljub sami sebi.
Pot ‘nalijmo si čistega vina’, opustimo življenje na kmetiji in gremo potovat.
Pot neskončnega upanja in truda za ozdravitev.
Pot žalovanja družine, kjer ima vsak svoj lasten proces.
Pot prilagajanja spremembi in situaciji.
Pot uživanja v vsakdanjosti.
V vsem tem se tako neizmerljivo najdem. Nimam pravih besed za to. Občutki in uvidi so premočni.
Ne drugačna, neopisljiva povezava je.
Nisem še doživela česa takšnega.
Po Franjini smrti sama nisem naredila nobenih drastičnih sprememb v svojem življenju. Največje sem naredila po njenem rojstvu. Smrt je bila le potrditev dobrih odločitev; dobrih zame in za našo družino. To so bili prisotnost in sledenje vsakdanji radosti, vlaganje v odnose, začetek raziskovanja sebe in polja osebne rasti.
Sedem let in pol je od tega.
7 in pol.
In znašla sem se, sama, žalostna, v neskončni globeli preizpraševanja. Poklicala sem prijateljico in poslušala me je, kje sem in kaj sem gledala.
Potem sem imela psihoterapijo in tisti teden sem se nekako izmazala iz te globeli. Spregledala sem jo in končno občutila radost. Radost, ko sem se s sidrom pripeljala na Jurgovo (smučišče na Rogli) in zagledala totalno neatraktiven razgled ter po izjemno dolgem času zajuckala (zavriskala). Takrat sem začutila, da je to radost. Radost v meni. Meni tako ljub občutek. Občutek, ki ga je potrebno negovat.
Dva dni kasneje sem naše vrečke prenesla v apartma, kjer bomo bivali do nadaljnega in začutila mir ter srečo. Skupaj smo. Zmogli bomo.
Še naprej sem brala Mariine zapise (eden od močnih), vse do smrti in prišla je jasna odločitev: Anja, nočeš zbolet, da se ustaviš. Ni smiselno. Ustavi se prej, zadihaj. Reflektiraj.
Zapri prostor.
Ne zaradi financ. Ampak zase.
Osvobodi si nekaj časa in služenja drugim.
Za ta kratek čas, služi sebi in družini.
Hiši in posestvu.
Temu, kar te osrečuje in polni.
Temu, kar te krepi.
Zaupaj si, da bo čas in da majhni koraki štejejo.
Vredna si počitka in vredna si Življenja.
In tako se poslavljam od prostora Ob Savinji.
Ne prodajam stvari, le malo bom zadihala, zmanjšala, se obnovila.
Pridem nazaj v celotni paleti, ostajam pa v osnovnih tonih: virtualnost, enkratne delavnice, spletni programi.
—-
Hvala draga Maria. Da si pisala, da si se delila, kljub temu, da se mi zdi malce creepy, da je vaše življenje tako na virtualnem pladnju. Z delitvijo resničnih misli, ranljivih trenutkov in nepričakovanih razpletov si se mi vsidrala v srce. Čutila sem te vsako leto bolj kot bolj pristno tebe in bolj hvaležno za življenje. Kot da si se našla tik pred tem, ko si zapustila telo. Hvala ti. Moje življenje je vsekakor bogatejše zaradi tvoje zgodbe.
Hvala draga družina Payne in Ronja. Da ste dovolili ta intimen vpogled v vaše Življenje, ko ste pa končno dobili priložnost, da živite brez objektiva in deljenja v neskončno virtualnost.
Hvala režiserki, da je videla dragocenost, izkazala predanost in iskrenost ter vztrajala pri projektu.
Hvala virtualnosti za to, da me spremljate in čutite pristno; srčno nepopolno.
Hvala tebi, draga virtualna podobnomisleča Ženska in Mama, da mi napišeš kaj kratkega, a vedno tako zdravilnega. Čutim se videno, slišano in vsakič malo zaceljeno.
za anjastazijo,
Anja
—-
PS. od spletnih vsebin ponujam:
Spoštljiva nega
Manjpleničarstvo
Poslavljanje od plenic
Javljanja o avtonomni igri od 0-3 leta
Javljanja o opazovanju znotraj pedagogike Pikler
Javljanja o samoiniciativnem gibalnem razvoju.
Z vsebinami ste zadovoljni in kot mi javljate, prinašam svež veter v naporno obdobje transformacije v starša in neskončnih nasvetov ter pričakovanj družbe.
Prvič mame ste hvaležne, da ste me našle,
n-tič mame pa pravite, da vam je žal, da me niste prej 🙂
V zadnjem času sem ponižno sprejemanje komplimentov transformirala v ponosno hvaležnost.
Veliko vlagam v svoj strokovni razvoj in moj odnos do vas ni slučaj.
To je moja vizija in vesela sem, da rojeva sadove.
Mirnejše mame in povezane družine.
Hvala da si prebrala do sem in vse dobro.