Pisanje oz. deljenje misli o spoštljivem dotiku se mi valja po mislih vse odkar sem ga začutila. Doživela sem ga s strani porodne babice. Imam svojo zgodbo. Zgodbo nekoga, ki ve, kako je v zdravstvenem sistemu in kako je lahko boljše, zato se mi zdi pomembno, da jo tukaj delim z vami.

Misli sem zapisala že pred časom, a se mi nikoli ne zdi dovolj dobro. Po poslušanju podcasta Mater z Ano Dolinar Horvat in Nadjo Erber pa sem začutila, da je pomembno le to, da objavim. Da o tem začnemo govorit. Da damo vedet, da so dotiki lahko spoštljivi in da to, kar se dogaja danes ni spoštljivo ampak je lahko celo nasilje.

Naučila sem se novo besedo: obporodno nasilje.

A poudarjam: spoštljiv dotik je lahko prisoten v vsaki pori življenja, porodni svet in negovanje dojenčka ter vzgoja je le dobra vstopna točka.

—-

Danes sem v temi mlaja uspavala zelo utrujenega malčka. Hodila sva po makadamu in obula sem japonke. Ko sva prispela domov, so utrujene oči še vedo zrle v temo in zato sem se sezula in sprehod nadaljevala po travi v gozd. Čutila sem, kako so se moja stopala spoštljivo dotaknila Zemlje. Nežno. Čutno. Tiho.

Veliko sem bosa, zato včasih pozabim, da to ni samoumevno – spoštljiv stik z Zemljo namreč.

Sama nisem odrasla v nežnost. Bila sem bolj groba. Nisem marala dotika. Na masažo sem šla po sili razmer, zaradi športnega treniranja. Po masaži mi je bilo fino, a nisem bila sproščena. Raje sem imela napravo, ki me je zmasirala z električnimi impulzi.

Ne kot prijateljica, partnerka in ne kot zdravstvena delavka nikoli nisem nikogar masirala ali mu utirala kremo v kožo. Res nisem prenesla dotika.

Nisem marala niti božanja, le dlan, ki mirno sedi nekje na mojem telesu. Še danes se spomnim, da fantu, danes možu, dolgo nisem dovolila, da me boža. Enostavno mi ni bilo prijetno.

Med prvim porodom, v porodnišnici me je po nogi pobožala porodna babica. Nič posebno čutečega, a me je. In jaz sem se stopila. Tako zelo zelo mi je pasalo, da sem Mihata rotila naj me boža kot porodna babica. Ni čisto razumel in tudi ni naredil prav (najbrž ni imel nobenih možnosti :D).

Potem sem rodila.

Najina deklica mi je odprla obzorja razmišljanja in dojemanja. Počasi, zelo počasi, a vztrajno sem se mehčala.

Najprej sem razmišljala, zakaj nas odraslih nihče ne vozi v vozičku. Kako bi bilo fino! Potem, zakaj nas nihče ne boža? Zakaj nam nihče ne prepeva? Itd.

Kasneje, sem nekega dne Mihatu rekla, če me lahko malo poboža. In tako sem se čisto čisto počasi začela odpirat za dotik.

Če sem mislila, da se stvar konča pri božanju, sem se zelo motila. Vedno obstaja nekaj več, vse dokler ne pridemo do dejanj iz čiste ljubezni. A to je pot. Proces zorenja vsakega posameznika.

—–

Tematika spoštljivega dotika me je našla šele pri pripravah na drugi porod. Zdi se mi, da se spoštljivega dotika težko naučiš le preko branja. Če resnično želiš razumet o čem govorim, ga moraš doživet. V mojem razumevanju se spoštljiv dotik prenaša skozi izkušnjo.

V nosečnosti sem veliko poslušala in brala o Pikler pedagogiki, saj me je za njo navdušila Mojca. Obožujem jo! Pikler mi je res blizu. Tako naraven, čuteč, logičen. Ogromen poudarek je na spoštljivi negi in v praksi takšna oblika negovanja novorojenčka, dojenčka, malčka, zares dela čudeže.

A moramo biti pripravljeni. Je že res, da moramo biti opremljeni z znanjem, a zadaj je nekaj več. Odprto moramo imeti srce. Dotik moramo čutiti. Vzeti si moramo čas. Otroka moramo videti – v dušo.

Mislila sem, da je takšna vrsta negovanja rezervirana za naše najmlajše, a le dokler nisem pri izbrani samostojni babici bila deležna prvega pregleda v nosečnosti.

Še nikoli – NIKOLI – v življenju ni nihče z mano delal tako spoštljivo.

Babica me je vprašala, če se lahko dotakne mojega trebuha!! Čutila sem iskrenost. Ne vem, kaj bi bilo, če bi rekla ne :D, ampak ta trenutek privolitve naredi veliko spremembo. Delala je v tišini, a me vseeno sproti seznanjala s tem kar počne. Jaz pa sem opazovala njen obraz., saj sem bila totalno osupla nad tem, kaj se dogaja (tako je bilo tudi na vseh nadaljnih pregledih in pri porodu).

Mož je vse skupaj le tiho opazoval. Bilo je nekaj novega za naju. Nikoli nisva pomislila, da drugega vprašaš, če se ga lahko dotakneš. O tem se nisva pogovarjala, a zgodilo se je nekaj čarobnega.

Med obiskom sva zastrigla z ušesi, da je možno slišati plodov utrip tudi z rolico toaletnega papirja. Morala sva poskusiti! In preden je Miha prislonil rolico in uho na moj trebuh, me je vprašal, če se me lahko dotakne! UAU! Kaj dela zgled! Bila sem presunjena. Močno ganjena. Vedela sem, da se svet spreminja le z zgledom, a nikoli nisem bila deležna tako hitrega dokaza, da je to izvorna resnica.

Ritual poslušanja plodovih utripov sva ponavljala vsak dan, do dneva poroda. Bilo je zelo lepo. Še bolj sva se povezala, saj ati ne more čutiti premikov ploda, nosečnica pa ne more slišati njegovih utripov z rolico papirja. Vsak od naju je imel svoj kanal povezovanja z bitjem, ki je čakalo svoj prihod na svet.

—

Za kontrast; ko sem v tem istem času hodila na preglede k svoji ginekologinji ali pa v porodnišnico, me ni nihče nič vprašal. Nihče ni nič razlagal. Večinoma sem ležala na hrbtu z razkrečenimi nogami tudi, če to sploh ni potrebno. Živela sem v dveh resničnostih. V dveh modelih.

Še vedno sem mislila, da je normalno. Da tako pač je.

A veste, da ni?! Niti v Sloveniji!

Na enega od pregledov sem šla v gorenjsko porodnišnico. Zdravnica je PRED MANO, ZA MENE menjala stremena za ravno mizo! (Ja..to obstaja..). Ulegla sem se. Povedala je, kako me bo pogledala in me VPRAŠALA, če se strinjam z vaginalnim pregledom. Nato me je vodila v položaj za pregled… Rekla je, naj dam pete k zadnjici. Pokrčene noge sem nato nažno odprla in tako me je vaginalno pogledala Vse je opisala. Pred dotikom me je opozorila.

V sanjah si ne bi mislila, da se da vaginalni pregled naredit tako spoštljivo.

Ste že kdaj doživele kaj takega? Ste se kdaj že počutile tako videno, slišano, spoštovano?

Sprašujem se, zakaj sem tako presenečena? Vedno znova sem presenečena, da sem bila deležna česa takšnega, v samem bistvu pa bi moralo biti spoštljivo obnašanje in komuniciranje nekaj najbolj normalnega.

Najbrž zato, ker tega nisem poznala. Kot magistri zdravstvene nege se mi je zdelo spoštljivo, če sem rekla: »Vzela vam bom kri. Ko se dotaknem z iglo bo hladno. Zdaj bom piknila.« Ali pa: »Zdaj vam bom namestila EKG. Uležite se in mirujte.« Ali pa: »Gospa, uležite se na bok. Namestila vam bom CTG.«

To je VIŠEK spoštljivosti. Nisem poznala vprašanj.

Velikokrat ne dobimo/ne damo niti tega. Nobene razlage. Le delovanje.

Zbadanje. Priklapljanje. Tipanje. Dotikanje. Pregledovanje.

Tega nas nihče ne nauči. Sama vidim manjko v tem, da je duhovna plat človeka izvzeta iz izobraževanja in se tako sploh ne znamo povezat s človekom.

—-

Kako me je spoštljiv dotik spremenil? Znam zahtevati minimalno spoštovanje mojega telesa!

Na primer. Pri zobozdravnici odprem usta in kar naenkrat je v mojih ustih polno aparatov. »Sesalec« dam iz ust in vprašam kaj mi bo delala. Pove. »Ok,« rečem. »Samo povejte mi, kaj boste počeli.«

Drug primer. Zbudim se iz anastezije, na viziti mi začne iz nožnice vlečt trak. »Alo alo alo! STOP!« Rečem na glas. »Kaj počnete?! Povejte mi, kaj boste počeli.« Osebje zmrzne. Pogledajo zdravnico. On pokima. Strinja se z mano. Rutina jih je prehitela. Razloži mi, kaj se dogaja in pred nadaljevanjem me opozorijo kaj bodo počeli. Sicer s težavo, a vsaj povedo. Sem pač tista, ta zahtevna…

—-

Izkušnja poroda na domu me je preobrazila. Pa ne le porod. Ta tudi, a najbolj me je preobrazil odnos.

Spoštljivost in nežnost, a hkrati strokovnost..

Podprtost.

Izkusila sem, kako se je odločati zase in kaj pomeni prevzeti odgovornost za svoje odločitve.

Kako je, ko si v svoji izbiri slišan.

Kako je, ko si spoštovan.

Odnos s porodno babico je naši celi družini pustil močan odtis. Vsi, ki smo prisostvovali porodu smo zavedno spremenjeni; mož, mami, otrok in jaz. Boljša verzija sebe smo, a že prej nismo bili slabi ☺️.

Zame eden najpomembnejših odtisov pa je spoštljiv dotik med odraslimi ljudmi. Zdaj vem, da to ni rezervirano le za otroke, ampak smo do njega upravičeni tudi vsi mi, odrasli.

Po takšni izkušnji ni bilo težko izvajati spoštljive nege z novorojenčkom. Bilo je nadvse čudovito. Končno sem občutila kako je, ko si v svojega otroka neskončno zaljubljen in vesela sem, da se tega spominjam te dni, ko so v zraku neke težke energije, malček je trmast za znoret in milina iz njega seva le v spanju.

—

Spoštljiv dotik je postal del mojega vsakdana. Božam in masiram. Sem pobožana in sem zmasirana.

Pri intimnih dotikih se me vprašava. Lepo je. Telo se sprosti. Duša prepusti.

O vsakem dotiku lahko napišem svoje besedilo, zato naj bo to to za zdaj.

Če kdo ve, kje lahko o spoštljivem dotiku med babico in nosečnico izvem več, bom vesela, če mi namigne.