Trenutno sem v procesu ODšolanja. Poznate? V angleškem jeziku temu rečemo deschooling. Ideja je, da je vsako leto, ko smo bili vpeti v šolanje, v odšolanju vredno en mesec

=> 1 leto šolanja = 1 mesec odšolanja.

Znotraj članstva v CIRCLE, sem do sedaj ozavestila odšolanje telesa (deschooling body) in odšolanje časa (deschooling time), čaka me še pogovor o odšolanju namena (purpose) in odšolanju prijateljstev (friendships) ter vsa nadaljna.

Zakaj vam to pišem? Ker tale zapis odlično povzema odšolanje telesa (gibanje) in časa (nisem aktualna, ker zamujam par tednov).

Torej, ne vem več kdaj; teden, dva, tri nazaj sem obiskala delavnico joge plesa ali shakti dance. Vodila jo je Nina Jenštrle.

• Na Nino sem naletela 5 let nazaj, ko sem ugotovila, da se moja porodna zgodba imenuje travma IN da je rešljiva. Za njo mi je povedala draga soseda iz študenstkega doma (hvala ti iz ❤️). Od takrat jo spremljam in se zaljubljam v porod. Mislila sem, da bom naslednjega otroka rodila z njo, v porodnišnici, a življenje mi je naklonilo porod na domu, z licencirano babico, možem in dulo – mojo mami 🤗. Za porod doma sem se odločila še preden sem zanosila. To je bila edina pot po kateri sem bila pripravljena roditi. Moja mami je vrhunska poporodna dula (če katera slučajno potrebuje poporodno podporo in pomoč😉), ampak tega ne ve, ker ona to enostavno JE, brez izobraževanja 😁. KAKORKOLI! Mislim, da je bila od poroda najbolj zadeta prav ona, saj ima na fotografijah svetniški sij okoli glave😇, iz oči ji bliska navdušenje😍, njen obraz pa je zajel val brezpogojne ljubezni💫.

To pozno pomlad mi je uspelo: šla sem na delavnico joge plesa. Ponavadi grem na te ‘duhovne stvari’ sama, redko se mi kdo pridruži, a tokrat je moje spletno povabilo prebrala zlata Urša in tako sva se skupaj odpeljali v Maribor. Moja dva fanta me nekako nista želela spustiti, ker je bilo moža strah, kako bosta zmogla z uspavanjem, a sta vse speljala čudovito; srčno in brez joka. To pomeni, da še lahko grem 🔥.

Na pot se odpravim v popolnem hitenju, kljub temu, da sem si želela priti mirno in počasi pristati na joga podlogo. Sprejmem situacijo. Z Uršo sva hkrati hiteli in bili pomirjeni ter veseli, da nama je uspelo odriniti na pot ter poklepetati✨. Pripeljeva na parkirišče, prikorakava v dvorano in se vsedeva na jogo podlogo.

Jaz sem željo do udeležbe na tej delavnici gojila že leto ali dve, nevem; vem pa, da sem bila vesela, da mi je uspelo. No in se je začelo. Kar prijeten ambient, svečke, lučke, ogledala, zavite stene, pridušena svetloba. Fino mi je. Mislim si le: “škoda, da nismo v krogu.” Iz ozadja je slišati rojstnodnevno zabavo. 🤔

Začnemo z gibanjem. Mmmmm…OBOŽUJEM ŠAKTI!💃 Nežni jogijski položaji, fluindost. Nič statičnega. Čutim telo. Čutim, kako zelo je zanemarjeno. Sram me je, da sem se tako zanemarila. Tega ne želim ponovit. Že vidim kam to vodi. ‘Anja, pozabi na dušne čirulečarole! Tole bo prepotrebna fizična nega tvojega telesa!’ sem si mislila in nadaljevala z gibi. Okorna sem, ne zmorem kot druge. Zaprem oči in sem v sebi, s sabo. Všeč mi je, da zmorem odmisliti primerjanje, misli o drugih, sodbe. Pridejo, seveda, a jih hitro utišam. To mi je všeč. Naredila sem ogromen korak v nežnih in prijaznih dvogovorih sama s sabo.

Nadaljujemo z vadbo. »Ne vem kako je Urši, ampak zdaj tako ali tako ne morem zvedet.« Odmislim in nadaljujem za zaprtimi očmi. »Uau kakšni položaji. Jaz zmorem toliko nežnosti? Jaz zmorem toliko ženstvenosti? Še, še, še!« kliče moja duša. Meni je pa nerodno. Mogoče celo malo zardim, ampak hkrati uživam v novih razsežnostih gibanja.

Končamo prvi del. Lulanje, kakanje, pitje, ogledovanje. Vmes zaslišim pogovor, ki razkrije nepričakovano novico, da kasneje pridejo žurat devetošolci po valeti 😳. Hm..zanimivo si mislim. Tole bo kot sosedova kosilnica ali motorne grablje (spihovalnik) med Jesenovim počitkom. Ja nič, preživela bom ane. Dobro da vem, kaj me čaka.

Postavimo se v krog in plešemo voden ples. Vse se mehčamo in pridobivamo na suverenosti giba. Vedno bolje je. 🍃Usklajujemo se in gradimo kolektivno radost do plesa. ŽENSKE V KORGU, KI PLEŠEJO! Pišuka je fino! Tako preprosti koraki, a takšno, neverjetno olajšanje v telesu. Svoboda giba. »UAU! To je tisto pravo odšolanje telesa,« si mislim.

Sledi meni sramežljivo neprijeten vložek spoznavanja drugih udeleženk. Nisem ravno spretna z gibom in pogledom v oči. Ko govorim, mi gre druženje bolje, a nič ne de. Tudi to se zvadi in natrenira.

Ko je mimo, mi odleže 😅.

Sledi prosti ples. Tole spoznavanje drugih žensk z gibom in pogledom me je malo zaklenilo. Rabim čas, da se spostim. In vzamem si ga. Ponosna sem na sebe, da se zmorem slišat v takšnih mini potrebah.

In potem, v nekem trenutku se sprostim. Večino kar vam opisujem, sem delala z zaprtimi očmi, posebej prosti ples. Ne vem, kaj se je dogajala okoli mene, vem pa, kaj sem doživljala jaz in kakšna je bila energija v prostoru.

• Tu naj opišem še svojo plesno rano iz srednje šole. Imela sem dve leti starejšo prijateljico, ki me je po atijevi smrti vzela pod okrilje in me peljala v svet. Uspela sem priti v diskoteko, kjer je bil tudi fant, ki mi je bil všeč. Kaj všeč, zaljubljena sem bila vanj. Spoznala sem ga pa, ko sva se (ne)vede prehitevala na kolesarski stezi na poti iz gimanzije. Luštni spomini.
• No…jaz sem bila prvič v diskoteki, počutila sem sem…hm…zmedeno…ampak prijetno in bila je glasba. Seveda, da sem začela skakati. D? A vi ne skačete ko plešete?
• Očitno ne. »Anja, nehaj skakat,« me je dobronamerno bocknila prijateljica. No in sem nehala. Za vrsto let. Moje gibanje ni bilo sprejeto in se pač nisem več gibala. Še par let sem samo stala pri šanku in se prestavljala iz noge na nogo 😀

Zakaj to pišem? Ker je bilo na delavnici prav nasprotno! Še nikoli se nisem tako zelo sprostila pri plesu v prostoru z drugimi ljudmi. Super je bilo. Počutila sem se popolnoma sprejeta, takšna kot sem.

Lahko sem se vrtela in lahko sem skakala. Nina nas je čudovito vodila (očitno je imela odprte oči :D) in dejansko sem se tudi valjala!!! Mislim..neponovljivo.

Celotno izkušnjo so rahlo zasenčili devetošolci s svojo frekvenco in izbiro glasbe, a na to nimamo vpliva 🎧. Mojega uma ni motilo, sem pa naslednji dan zbolela za dva dni in dobila začetek mastitisa. Očitno sem pač ultra občutljiva, kljub temu, da tega sama ne mislim. Moje telo ima svoje potrebe in s časoma se ga bom naučila poslušati. Tudi med porodom sem dobila to subtilno sporočilo telesa. Kako je občutljivo, kako je sramežljivo. Kako hitro se zapre vase. Šele sedaj, ko berem ta zapis in popravljam slovnične napake mi je kapnilo, da ga očitno ne poznam. Telesa namreč. Čaka me veliko dela.

In zakaj to pišem na spletni strani o dojenčkih? Ker sem že med vodenimi joga položaji doživela veliko razsvetljenje, ki ga moram nujno delit s svetom!😍

Omenjate mi gibalne urice za dojenčke, zavestvno podpiranje gibalnega razvoja s primernim rokovanjem (kjer starši dojenčka učimo gibanja?!), spletne tečaje, ki vam ponujajo vaje za dojenčka od 0-4 mesecev….?!?! Strah vas je, da se otrok ne bo razvil pravilno, če mu ne boste pokazali kako se obrača, plazi, kobaca?!?!

• Pa se vi res znate plazit?
• In obračat na tleh?
• Mogoče vzravnano sedet?
• Kako vam gre kobacanje?
• Hodite pokončno?

Jaz ne znam. Vsaj ne nezavedno. Neprestano se moram opominjat… Lahko gremo bližje Resnici do srčne, telepatske povezave otroka z mamo; čisto praktično pa je gibanje otrokov prvi jezik. Ne jok, gib – subtilen, nežen.

Ne morem biti več tiho. Otrok potrebuje ljubezen, ljubeš dotik, najspoštljivejšo nego kar jo premorete; novorjojenček potrebuje mir, ljubezen, dotik. Zbuja se v svet. Pristal je na nepoznanem kraju, duša pristaja v telo in v novo izkušnjo. Dojenček ne potrebuje gibalnih uric, on potrebuje mamo, očeta, ki vesta, kako mu ponudit ljubezen. Starša, ki (samo)raziskujeta in se učita. Stvar spoštljive vzgoje je v bistvu preposta, a v tem svetu moramo vložiti dodaten čas, energijo in denar, da do te prepostosti pridemo.

Ne samo, da do tega znanja pridemo, ampak tudi, da to ljubezen, to odprto srce in čisti pretok življenja občutimo. Se odpremo brezpogojni ljubezni.

• Kako lahko mislimo, da je vrhunec gibalnega razvoja hoja?
• Zakaj imamo potrebo in strah, da otrok tega ne bo osvojil in rabi gibalno urico?
• Kako smo pa mi, odrasi, starši z gibalnim razvojem?
• Zmoremo z otrokom ležati eno uro in ponavljati njegove gibe?
• Zmoremo fokus, kot ga premore otrok, ki mu je omogočena svobodna, nemotena igra?
• Zmoremo energijo in željo do neskočno dolge igre?
• Največkrat ne.

Zato vas nagovarjam, da se izobražujete o spoštljivi negi in svobodni igri.

Da se naučite opazovati in ceniti mini mini napredke vašega zlatega bitja.

Da ob potrebi, da intervenirate v gibalni razvoj, pogledate kje ste vi. Gibalno, fizično.

Pojdite raje na gibalne urice za MAMICE z dojenčki. Na plezalne urice za NEGIBLJIVE očke z mački. Dajte se vi razmigat, pretegnit, se naučit novih gibov. »To ni v našem okraju…,« mi rečete. Ja nič ni de. Pa skupaj z drugo mamico naredita telovadbo iz YouTuba. Ni potrebno veliko.

No in nenazadnje še vprašanje, ki me je vodilo, da sem ta zapis sploh napisala: »Kako lahko mislimo, da je hoja naš vrhunec gibalnega razvoja? In če ni hoja, kaj je?«

Po koncu šakti plesa, je znotraj mene ostal močan občutek, da se skriva več.

Pa gibalno nisem nesposobna. Sem bivša atletinja na dolge proge, alpinistka, semi športna plezalka, a tu zakaj je nekaj več.

Voham meni neznano gibanje. V daljavi slišim telo, ki kliče: »Zmoreš več. Zmoreš nežno. Zmoreš ženstveno.«

In zdaj grem za tem glasom. Ne vem kam, a grem in se neznansko veselim tega potovanja.

PS. Če me pa kdo pelje zraven plezat, bom pa vseeno presrečna. Težko se odpravim od doma, zato potrebujem malo več vzpodbude 😇. Znam varovat, plezam naprej, vpnem kar mi daste. Božam, ližem, zlivam se s skalo in zelo jo pogrešam.