Oh ja. To pa je bil največji luksuz in darilo poporodnega obdobja. Ker sem delo izbrane samostojne babice že poznala (samostojna babica Nina Radin) sem imela na porodnem načrtu za babici dve točki:
- Vrjemita vame, bolj kot jaz vase
- Po porodu si želim ostati doma
In obe sta se uresničili.
Izgledata skromni, a ubistvu nista.
To, da smo ostali doma oz. smo se iz porodnega okolja lahko v manj kot 24h po porodu odpeljali domov je bil čisti luksuz in zame nekaj popolnoma novega!
Mož je prevzel gospodinjenje (+ skrb zame in za starejšega otroka) jaz pa sem ta podvig opazovala iz kavča.
Ne vem, če obstajajo besede kako zadovoljujoče je bilo to zame. Seveda sem bila neizmerno hvaležna in sem to neprestano tudi ubesedovala, AMPAK(!), opazila sem, da to, da do 12 ne uspem spustiti kokoši in zakuriti v kaminu ni moja nesposobnost ali slaba organiziranost, temveč normalno stanje skrbi za dom, ko so otroci doma.
Delo, ki ga opravlja tisti, ki gospodinji in skrbi za dom je enormno! IN PODCENJENO! Ne glede na spol!
Ko je mož drugi dan (v porodnišnici bi bil to tretji dan, dan ko z odpustnico gremo domov brez lastnih želja) ob 12h kapituliral, si slekel majico in moral ven na zrak,; ko ga je čakala mrzla kava in zaprte kokoši, sem leže na kavču končno dojela: moje delo je vredno! In to kako!
To sem dodatno dojela v tejle anekdoti.
Ker smo 16 mesecev intenzivno intenzivno obnavljali hišo se nam je ponudila priložnost, da za vselitveno darilo dobimo nov štedilnik na drva po naši izbiri. Mož je vsaj 1 mesec obračal internet, da bi našel popolnega za nas, a ga do poroda še kar ni naročil, ker ga je nekaj bremzalo.
Po treh dneh gospodinjena je prijel telefon in poklical: »Ali lahko spremenim vselitveno darilo iz šporheta v pomivalni stroj? Vseeno mi je, katerega. Samo enega prosim pripelji.« 😀
In tako danes posodo veselo zlagamo v pomivalni stroj. Jaz sem kot otrok. Vse kar se ne sme, tudi dam noter. In se na napakah učim, zakaj ne 😀
(11 mesecev po tem zapisu, pomivalni stroj še vedno ocenjujem za must-have).
—-
Ko govorimo o poporodni skrbi za družino se moramo zavedati, da pogosto ostajamo pri osnovah: hrana, pranje perila, umivanje posode. Mogoče pometanje na hitro.
Ne govorimo o umitih tleh, o čistih kopalnicah, o posesanem stanovanju, o preoblečenih posteljah, o mogoče celo opravljeni službi. Pri osnovah smo, pa je naporno.
—-
Danes. 6 tednov po porodu, kopalnici še vedno nista čisti. Jaz sem mirno sprijaznjena s kaosom, mož ne najbolj in zdi se mi, da ima nekakšno večerno mislijo: pospravimo hišo.
Še vedno sva na večernih obratih.
In še vedno se imamo lepo.
Le da tokrat jaz mnogo bolj cenim svoje nevidno delo, kot kadarkoli prej (in iskreno mislim, da mož končno razume, kaj pomeni NEVIDNO delo).
Včasih potrebujemo le izkušnjo drugega.
Hvala možu, prijateljicam in družini za vso poporodno skrb in podporo.
Česa takšnega še nisem doživela. Ampak o tem, kako so mi prijateljice na Blagoslovu napolnile skrinjo in organizirale moža, da je kupil novo, da bo dovolj prostora za obroke, pa kdaj drugič.
Hvala vam. <3
