Pa je le prišel dan poroda. 10 dni po zdravniškem PDPju in 2 dni po mojem PDPju 🙂

Ne bom napisala, da je bilo med porodom lahko, ker ni bilo, a je bilo lepo. Za razliko od prvega poroda, drugi ni prinesel nobene psihične rane; lahko bi rekla, da je dokončno zacelil dušne rane, ki so nastale med prvim porodom. Rodila sem doma ob podpori čudovite babice, moža in mame. Sam dogodek je čudovit – brez potrebe po borbi za uveljavljanje lastnih želja, ampak si kot porodnica odeta v razumevanje in podporo prisotnih. Res veličastno. Vem, da porod doma ni samo dejanje rojevanja, ampak tudi blagoslovljen čas miru in povezanost po njem, ki sem ga tokrat zamudila, saj sem morala na šivanje v porodnišnico. To pišem zato, ker je to tudi odločilnega pomena za moje poporodne zmožnosti prakticiranja manjpleničarstva, ki so bile zmanjšane 😀

S šivanjem so se mi spremenili plani, kako bom lovila mekonij in prehodno blato. Želela sem si videti njihovo pravo konsictenco. Pri dojenčkastem kakcu v čebričku ali kahlici lahko vidimo, da najprej priteče močan svetlo rjav voden curek in takoj za njim še ljubki koščki predelanega mleka. No…takšne analize sem si želela še za prejšnji dve fazi. Ker nisem zmogla izpeljati zastavljenega plana sem idejo o prakticiranju manjpleničarstva in deljenju znanja že skoraj opustila :O! Enostnavno nisem zmogla.

14 dni sem imela zapovedanega počitka. Hodila sem samo do stranišča. Jedilnica se je preselila v spalnico in tako smo vsi skupaj jedli kosilo; jaz v postelji, mož na enosedu, mami pa na stolu ali na tleh. Res je bilo lepo. V času med obroki in sprehodi do stranišča pa sem gledala majhno bitjece, ga spoznavala, vohala, čistila, božala – vse v leže. Potem pa sem se, v ležečem, nebogljenem stanju, ko moraš za vse prositi druge, zamislila, da promoviram princip manjpleničarstva (brezpleničarstvo, diaper free) od rojstva, sama pa tega ne zmorem! Hitro sem se opomnila, da gre za KOMUNIKACIJO IZLOČANJA. Med vsem drugim podanim znanjem, pa vedno poudarjam pomen opazovanja. In tako sem se pomirila ter v opazovanje novorojenega bitja vključila še opazovanje znakov izločanja.

Ko sva s sinom končno prispela domov, teh pomislekov sprva nisem delila z možem in izkazalo se je za dobro odločitev 😀 Ati je več kot poln znanja! Znanje, ki sem ga v obliki predavanj preko zime delila z vami – starši, je bil primoran poslušat tudi mož in očitno se mu je vse skupaj vsedlo v podzavest. Prinesel je čebriček in postavil J nanj. Gospodič sprva ni maral položaja lunice in sem moža spomnila na položaj pestovanja. Hitro sta našla vmesno prilagoditev, kjer je mož pomislil tudi na ščitnik za lulčka :). In tako smo 5. dan po rojstvu začeli z radostenjem ob ulovih.

Pridružila se je tudi moja mami in morem priznat, da sem bila zelo ponosna na njo (še vedno sem), ko sem videla, kako je spretna in pogumna!

Po njunem uspešnem začetku sem jima omenila svoj strah pred neuspehom in možu se je zdelo smešno: “Ja seveda bomo lovili kakce! Poglej, sem prihranil že 2 plenici!” No… s časoma sem se jima pridružila in naš novorojeni J je vzljubil občutek suhe ritke. 10. dan po porodu lahko rečem, da že suvereno lovimo lulanje in kakanje, a ne bom zamolčala nezgod 😀

Zdi se mi, da imam z lulčekom več izzivov kot z luliko. Če zgrešiš, nese dlje. Če podstaviš čebriček je vseeno veliko možnosti, da bo lulanje pricurjalo mimo oz. ven. Zamenjali smo kar nekaj hlač in majic, preoblekli oddejo in umazali mnogo tetric. Ampak z vsakim dnem smo bolj spretni 😉

V prvih 14 dneh sem zaznala sledeče znake:

• odstavljanje od dojenja in cmokanje – za lulanje (ločeno od znakov za lakoto)
• močan jok za lulanje
• nabrekel penis pred lulanjem
• napenjanje za kakanje (grimase in glasovi)

Pred porodom sem si pripravila veliko pripomočkov in sem želela posneti tudi video, a mi ni uspelo. Ni bilo prave energije in zanosa, a sedaj vem zakaj ne. Povedala in pokazala bi vam preveč stvari, ki ne bi bile najbolj praktične. Sedaj, ko je otrok rojen, pa vam lahko povem, kaj nam pride prav – iz svežih izkušenj!

Torej, pripomočki, ki jih uporabljamo pri praksi manjpleničarstva:

1. Čebriček! (vrhusnki nakup! Kupila sem rabljenega v FB skupini in morem priznat, da sem navdušena. Res je praktičen.)
2. Majhne tetra plenice (posodila mi jih je prijateljice in so vrhunski pripomoček! Ko ga pestujemo, ko leži in med dojenjem ima pod ritko in čez luleka večinoma tetra pleničko. Tako koža diha (je lepša kot na ličkih, saj sem jedla jagode) in še tisti, ki pestuje je varen pred mokro nezgodo).
3. Plenice za enkratno uporabo – čez dan ekološke Naty, ponoči DM natur – Naty so ponoči premočile in je bilo vse mokro.
4. Pralna nepremočljiva podloga – imam Racmanovo še od hčerke in bom kupila še eno majhno – neprestano je v uporabi, saj jo podložim tudi za nočno spanje.
5. Pralne plenice – žepkaste Alva (žepa ne uporabljam, ampak dam vložek kar nad nepremočljive hlačke in v direkten stik s kožo) – uporabim le kakšno na dan.
6. Kahlica (občasno, saj ne zmorem tako dolgo in veliko stat. Uporablja jo bolj babi, saj je navajena še od hčerke)
7. Gamaše (zdelo se mi je malo pretiravanje, a v hotelu mama je bilo toplo in jih J ni potreboval, doma pa imamo le krušno peč in je fino, da ima nekaj čez nogice – mož je rekel: “Kje maš gamaše ali pa nadkolenke?” Jaz sem samo zabodeno gledala in rekla: “Ah, ne potrebujemo mi tega. Je pa res, da ga je tečno slačiti in oblačiti…” in reče mož: ”Anja! Dress for success si rekla; dajmo gor gamaše,” in imel je prav. Res je bolj praktično).

Prednosti prakticiranja komunikacije izločanja oz. manjpleničarstva v prvih 14 dneh:

• Razumem celoten spekter potreb novorojenčka (hranjenje, spanje, izločanje, varnost, ljubezen) in jih lahko potešim. Novorojenček veliko lula in kaka. S temi občutki se sooča prvič in vidim, da mu ni prijetno.

Sama sem med nosečnostjo 2x izusila stanje ujetih vetrov oz. ujetega prdca. Grozno boli! Vzela sem kot vajo za popadek (enakomerno dihanje, sproščen obraz, spuščena spodnja čeljust, spuščanje globokih zvokov), a najpomembneje se mi zdi, da resnično razumem dojenčke in njihovo bolečino ob ujetem kakcu ali prdcu. Stvar je resna!! :D

• Otrok joče manj (a kljub temu joče, tako kot vsak dojenček). Več je zadovoljnega, mirnega zrenja v okolico (je pa to sigurno tudi posledica poroda in mojega prebujenega občutka za tišino – ja vem, smešno je oz. skoraj bizarno, da jaz govorim o tišini, a ob otroku mi ni težko. Oni so naši učitelji in se mi zdi spoštljivo biti tiho ob trenutkih spokoja in v njih uživat).
• Manj nerazumljenega joka. To mi res ogromno pomeni, saj mu lahko pomagam. Joče kadar je ponoči lačen, če je prebeden in če ga lulat.
• Porabimo manj plenic – v najboljšem dnevu tega 14 dnevnega obdobja, smo 1 plenico ohranjali skozi celoten dan – v najslabšem pa smo prihranili eno. V tistem najboljšem dnevu se je sigurno polulal na oddejo 😀
• Zelo osrečujoč občutek, ko mi (ali komu drugemu) uspe.
• J za kakanje večinoma počaka, za lulanje pa zahteva. Če ne ugotovim kaj želi ali se mi enostavno ne da (npr. zjutraj med dojenjem v leže, ko je fino še malo poležat), pa brezkompromisno spusti v plenico. To pišem zato, da ne bi bilo koga strah, da bi otrok zadrževal in bi to slabo vplivalo na njegov razvoj. Brez skrbi, kar more ven, bo šlo ven v čebriček ali v plenico 😉

Slabosti prakticiranja komunikacije izločanja oz. manjpleničarstva v prvih 14 dneh:

• Slačenje in oblačenje! Jaz sem ga imela spodaj kar brez hlačk, ker je bilo pri mami toplo. Sedaj, ko smo doma, pa moram garderobo malo prilagoditi s hlačami na razporek in gamašami.
• Prakticiranje ponoči!! O joj. Zvečer J včasih želi kakat in me čaka da mu ponudim čebriček, drugače pa joče, kot da bi imel krčke. Ko opravi (v plenico ali čebriček) ponavadi takoj zaspi.

Če se zbudi sredi noči in se jaz počutim dokaj naspano ter ocenim, da je dovolj umirjen in da ga tišči, mu ponudim čebriček ter ga nato podojim v spanec.

• Opazila sem, da se mi zgodi, da prepogosto ponujam. Morala bom umiriti konje in kakšno lulanje izpustiti, saj se potem začne upirat.
• Malo več preoblačenja ob nezgodah 😀 Lulček res nese to lulanje v nepredvidljive smeri.

Kakorkoli pogledam nazaj, se je bilo zaradi poporodne utrujenosti težko lotiti in se brez moža najverjetneje še nebi. V tem primeru, bi več opazovala ali mogoče začela z manjpleničarstvom, a ne tako zavzeto. 14 dni ležanja v posteji me je močno povezalo z novorojenčkom in sva vzpostavila res ljubek sinhron ritem. Sedaj pa grem tudi jaz zapret oči, da se malce spočijem pred naslednjo budnico.

Uf sem dolga.

Upam, da vam napisano koristi. Če želite dostopati do spletnih predavanj (nosečnice, dojenčki do 4 mesecev, dojenčki in malčki od 5 – 18m in odvajanje od plenic) me kontaktirajte na anja@anjastazija.si – ponujam marčevska predavanja z izročki in podporo.

Potrudila se bom objavljati tudi na FB strani Manjpleničarstvo Apana.

Do naslednjič vas lepo pozdravljam in si želim, da si tudi ti nežna do sebe in si vzameš čas za opazovanje ter spoznavanje novorojenega bitja! Za prakticiranje je vedno čas 😉

Objem,

Anja