Dolgo že pišem ta zapis. Nekaj napišem, počakam.
Se opazujem.
Nas opazujem; sebe, moža, starejšega sina, stare starše; pa moje občutke pomešane z znanjem in vizijo prihodnosti; pa potem spet nazaj v trenutek.

Ko to pišem se mi slika kaos, a v resničnosti ni.
Je mir.
Opazovanje.
Zavedanje.
Reguliranje. Veliko reguliranja in razumevanja situacije.

In kdaj pa kdaj tudi brbotanje zamer do drugega. A tokrat je tega tako izredno malo, da je skoraj nično. In ko je, to skomuniciram. Potem se oba lažje nasmejeva in podpirava.
—
Saj ne vem, kdaj bi se lotila pisanja o tematiki joka: ko nam gre odlično in obvladamo vse novorojenčkasto dojenčkaste jokaste izzive ali ko si z možem obupano zrema v oči in iščeva čepke za ušesa ter si predajava nežno jokajoče bitje (bitje je nežko, jok ne tako).
Odločila sem se, da bom pisala mešano, malo ko nam gre dobro in malo ko so težja obdobja.
—-
Tokrat sem, spet(!), pozabila, da dojenčki jočejo. Hči je jokala zvečer, dolgo in glasno.
Sin ni, a za to sem, smo se prekleto veliko trudili in ga iz same ljubezni neprestano nosili in crtljali. Njegov čas brez dotika je bil čas samostojne igre (pomembnost te sem že poznala in imela tudi orodja, kako jo vpeljati v vsakdan).

Jokajoča anekdota mojega prvega materinstva.
Neskončno sem si želela otroka. Neopisljivo. Ko pa je prišla pa nisem začutila tiste tako opevane blaženosti. Zdaj vem, da z mano ni bilo nič narobe in da nisem bila edina. Da se ta občutek tudi ne pripisuje samo prvorodkam. Da je velikokrat posledica nepodpirajočega porodnega in poporodnega okolja (porodnišnice in njihovi oddelki). Nama se je zgodilo v poporodnem obdobju, a sva kasneje spletle močno vez. Danes me tega tudi ni sram javno povedati.

Kakorkoli.

Iz porodnišnice sem prišla z dojenčico. Na krilih življenja. A zvečer ni nehala jokat. Po 2 urah in še malo nisem več zmogla in sem, v temni poletni noči, prosila partnerja, naj jo on nosi jaz pa grem malo ležat. Zdržal je 5 minut in potem je prišel trkat na vrata, da ne neha jokat (a bejž..). Imela sem dovolj. Bilo je leto 2017 in poklicala sem na dežurno pediatrično številko (najbrž na Metelkovo). Rekla sem: »Imamo 4 dni staro dojenčico in ne neha jokat. Že 3h joče.« Povedali so mi, da novorojenčki jočejo in da naj poskusimo preživet do večera. Zjutraj pa lahko gremo po neke probiotične kapljice.
Zaspala je čez 5 minut po klicu in se zbudila zjutraj 😀

To me je naučilo dvoje:
1. Dojenčki jočejo (tega nisem vedela) IN
2. Ko je težko ali ne veš kaj bi, se nekomu zaupaj, potem je bolje.

Za mojega drugega otroka sem se močno trudila, da ni jokal. Šele v 3. mesecu se spomnim močnega joka, ko ga je pičila mravlja pod bodijem. Sem se pa zato močno trudila. Želela sem mu to ponudit in doto tega plačala kasneje, pri velikem malčku z močno jezo in agresijo, saj smo vsi srfali ničelno frustracijsko toleranco 😀 Za vse vpletene.
Mi je žal?
Niti slučajno. Naredila sva kar sva najbolje znala in ga kopala v ljubezni. Še zdaj ga, a z leti se je to predrugačilo. Ljubezen s časoma ni bil več le varen objem, dojka, skupno spanje, mirno okolje, prisotna nega, ampak delo na sebi, postavljanje mej, sprejemanje 45 minutnih tantrumov, učenje samoregulacije (mene, njega) in koregulacije.
Naučil me je, da ni popolnosti. TO NE OBSTAJA.
Obstaja le dober namen, soočanje z izzivi in reševanje izzivov.

In zdaj v tretje, sem v materinjenje stopila s takšno malho znanja kot nikoli do zdaj. A je zato moj dojenček manj jokal? Mogoče na začetku, ko je še žel mir poroda, potem pa Weeee, Weeeee.
Glasno večerno jokanje, ki sem ga čutila v kosteh on pa v hripavih glasilkah.

Padla sem vase, kot v takrat, ko sem bila prvorodka.
Kaj je narobe?
A sem jaz kaj naredila?
A je zaradi mojih psihičnih ovir med porodom?
A ga bolijo kosti? (to me še vedno skrbi)
Joj, rdečo ritko ima.
Med ugotavljanjem kaj je narobe, je bil dan, dva, tri, ko je novorojenček bil kar hripav.

In potem sem v Unusuall Approach to Mothering, avtoric Myriam David in Geneviève Appell (knjiga kot poročilo iz njunega obiska Pikler Inštituta leta 1971) prebrala, da je tudi v Pikler hiši dojenčkov (takrat sirotišnici) bilo daleč največ joka, tudi histeričnega, v prvi skupini 0-3 mesece. Ponovno me je pomirilo dejstvo: majhni dojenčki jočejo. Eni več, drugi manj.
Le da moj ni v sirotišnici. Moj je v toplem in ljubečem domu. “Bomo že zmogli,” sem si mislila.

Vprašala sem se, kaj bi svetovala prijateljici?
Naredi si algoritem.
In smo si ga.
Naš novorojonček najbolj joče, če ga lulat ali če mora podret kupček.
Za hranjenje cmoka in odpira usta.
Zelo glasno joče tudi ko je zaspan. Takrat pomaga nosilka (o tem, kakšno miselno borbo s tem sem imela, pa kdaj drugič; na Pikler pač nimajo nosilke 😀 Ampak mi jo zdaj imamo. 3!).

In v tem smo se vrteli. Kadar je bilo zelo glasno, s čepki za ušesa, večino časa pa brez.

Resnična prijateljica pa mi je napisala: »Anja, saj veš. Dojenčki jočejo, ker še ne morejo izrazit kaj potrebujejo. Nisi ti kriva.«
Hvala, da si mi to povedala, ker jaz kar pozabim.

In tako sem jok vzela kot sredstvo spoznavanja.
Kdo si ti, novorojeno dete?
Kaj potrebuješ?
Kako to pokažeš?
Učila sem se, no, vsi v družini smo se, kdaj je jok res klic, kdaj je sporočanje potreb in kdaj je le malo nežnega jamranja.

Naučili smo se razlikovati med jokom in naučili smo se ga dopustiti.
Na jok gledam kot na del odraščanja in se ga ne prestrašim (več).

Ugotovili smo, da smo pri drugem otroku urgirali prehitro, a takrat nam je to bilo naravno. Morala bi se zavestno upirat hitremu odzivanju.
Imela sva ranjeno srce in polno ljubezni ter prostih rok za novo bitje.
Zdaj pa imamo polno hišo: radovednega otroka in majhnega dojenčka in skozi to dinamiko naravno vidim, da se dojenček res lahko marsikdaj pomiri sam, pojamra le pred spanjem, pojoče med spanjem, da se polula in sam zaspi nazaj.
Možno je.
A pri vseh?
Dvomim.
Mislim, da je odvisno od družinske situacije, notranjega stanja odraslih, poroda in časa po porodu ter nenazadnje od utrujenosti starša.
—-
Vem, da ni popolnih odzivov, a sama se trudim iskat sredino.
Kljub joku, ne glede na jakost, si dovolim:
*lulanje v normalnem tempu, brez mojega mišičnega pritiska,
*kakanje in hitro umivanje po tem,
*če sem močno lačna, hitro pojem in potem tolažim,
*da se oblečem za nov dan,
*da si splahnem obraz in na hitro pokrtačim zobe in
*mirno negovanje (kratki negovalni trenutki) starejšega.

Zdaj vem, kar prvič nisem in kar redno pozabljam: novorojenčki, majhni dojenčki jočejo.
Nič ne bo narobe, če pojoka par sekund ali minuto dlje.
Lahko se odzivam najprej z glasom, potem z dotikom in šele potem z dvigovanjem. (včasih je to 5 minut, včasih pa 30 sekund; ni pravila, je občutek, individualna situacija in ponavljanje ter poskušanje. Enkrat uspe pomiritev z besedo <3)

Nič nisem naredila narobe in dojenček je vsak dan večji.
Vzamem si dan po dan, brez pričakovanj in sem v toku vsakdana.
Takšno je moje sočutno in realno odzivanje na jok majhnega dojenčka.

Jamranja ne utišam z dudo.
Opominjam se, da joka ne vzamem negativno, ampak kot del odraščanja v radovednega dojenčka.
—-
Jok je spoznavanje; dojenčka in sebe.
Jok je odkrivanje odzivanja.
Jok je ugotavljanje pomena.
In pomembno je, da podpremo sebe in otroka.

Jaz rešitve iščem
v okolici: sprememba položaja, sprememba prostora;
v znanju o potrebah in razvoju dojenčka: moj notranji prostor, regulacija;
v meni lastnih rešitvah in eksperimentiranju: čepki za ušesa, pestovanje pred tekočo vodo iz pipe 😀
in v intuiciji. Nikoli ne pozabite na intuicijo <3
—–
O joku (ŠE) nimam nič posnetega 🙂
imam pa posneto nego, igro in gibalni razvoj.
Vse dele, ki jih vsakodnevno vključujem v vsakdan vzgajanja majhnega dojenčka in 4 letnega dečka.
—
Pravilo pa je eno: ko otrok (med nego) joče, se upočasni. To sem se naučila pri Hari Grebler.

Jaz: »O! Poglej! Kar sam je nehal jokati!«
Moj 4,5 letni sin: »Zato, ker si bila ob njem.«

In vse dobro v vač smejoč ali jokajoč dan. Oboje mine 😀

Anja