Ta zapis v prvi vrsti pišem sebi. Kot nagrado, da sem se prikopala do tega znanja, ga prepoznala kot vrednega, ga vpeljala v svoje življenje in da ga čutim tako močno, da ga želim deliti dalje.

OPAZOVANJE.

Opazujem lahko drevo skozi cikle rasti in umiranja.
Opazujem lahko sebe skozi cikle odraščanja, skozi mesečni cikel, skozi nosečnosti, skozi rast v partnerstvu, skozi rast v odnosih.
Opazujem lahko travo, kako raste in kako počiva.
Opazujem lahko mimoidoče, ki drvijo ali pa počasi srkajo okolico.
Opazujem lahko prijatelje, kako oni doživljajo svet.
Opazujem lahko hišo, kako se spreminja skupaj z lastniki.
Opazujem lahko svoj odnos s starši; kako drugačen je v vsakem obdobju mojega življenja. Rastemo skupaj. Vsi.
A v prvi vrsti, sem začela opazovati otroka. Svojo prvorojenko.

Na letošnjem festivalu Dojiva se v Celju, sem se pojavila kot gostja. Z obiskovalci sem se pogovarjala o vzgojnih pristopih. Ena od bodočih mamic je nežno sedela na strani in poslušala aktualni pogovor, med katerim sem rekla, da sem med prvo porodniško prebrala toliko vzgojnih knjig, da jih sedaj več ne rabim in da jim lahko priporočam tudi takšne, za žensko rast (priporočila sem od Clarisse Pinkole Estés – Ženske, ki tečejo z volkovi). Tekoči pogovor se je končal in nato me je ta nežna, bodoča mamica vprašala: »Katere pa ste prebrali, da je bilo dovolj?«
Čudovito vprašanje!

Med premislekom v naslednjih dneh, sem ugotovila, da niti niso bile knjige tiste, ampak ta občutek povezanost z otrokom. Da sem jo uspela razumet v njenem svetu, njenih razvojnih fazah, njenih potrebah. In v kateri knjigi je to pisalo? Doma sem ugotovila, da v nobeni. Preko bloga sem redno spremljala Mojco iz, takrat, Montessori doma; njene nasvete sem uspešno vpeljala v naš vsakdan in vsak dan sem bila nad vzgojnimi tematikami bolj navdušena.

Bile so zelo preproste stvari, ki so delovale in so se večinoma navezovale na okolje, ki je prilagojeno malčku. Franja je cvetela in midva z njo. A glavno spremembo v mojem življenju in načinu vzgajanja ni bila knjiga, ampak spletni program. V knjigah piše ogromno. Večinoma teorije. Tako mogoče začutiš, v katero smer vzgajanja te vleče tvoje življenje in katere vrednote želiš predat naprej, a zame je trik v praksi.
V vsakdanjem življenju, v vsakdanjih situacijah, v osebni rasti mene, kot starša. In tega ni v knjigah. To je znanje, ki ti ga lahko preda le nekdo, ki je to že dal skozi in je najmanj en korak pred tabo. V mojem življenju je to bila Mojca in po tehtnem premisleku sem si zakupila svoj prvi spletni program – Dom po meri otroka. Očaralo me je to, da je povedala veliko več kot le to, kateri montessori material je primerno ponuditi malčku (tega dela še danes nisem poslušala do konca). Predala nam je znanje, da sem lahko razumela svojo malčico. A najpomembneje mi je bilo to, da sem se jo naučila opazovat. Naučila sem se biti tiho in prepustiti odločitvam malčice. Naučila sem se sodelovati v složnosti in to mi je odprlo srce na široko.

Naenkrat sem razumela svet okoli sebe v čisto drugačnih barvah. Razumela sem druge otroke in lahko sem se jim zelo hitro približala in bila sprejeta iz njihove strani, lahko sem se pogovarjala z odraslimi o stvareh, ki jih drugače ne bi izrekli. Vse to, le zato, ker sem se naučila opazovati. Videla sem, kar prej nikoli nisem. In tako se mi je močno razvila tudi intuicija. Sedaj tudi čutim stvari, ki jih prej nikoli nisem. Razumem rane, razumem veselje. Učim se spoštovat meje.

V drugi nosečnosti sem ta dar opazovanja lahko vključila že takoj po spočetju. In še danes se potrudim čim večkrat opazovat svojega radovednega malčka. Pri hčerki sem s tem začela šele pri 14 mesecih in šele zdaj vidim, koliko čarobnosti sem zamudila. V hitenju, predstavah, pričakovanjih sem zamudila vso čarovnijo, ki se je odvijala pred mojimi očmi, ker nisem znala videt, cenit. Nisem poznala besede hvaležnost.

Ponosna sem na sebe, da sem se odprla nečemu novemu in da sem znanje srkala kot spužva. Še bolj ponosna pa sem, da sem raziskovala dalje in pristala tu, kjer sem danes. Sredi gozda, na gozdni jasi, v majhni hiški in obdana z veliko ljubezni ter razumevanja.

V praksi to izgleda tako, da imam kaos v hiši, popolnoma neurejeno montessori polico za malčka, brez waldorf igrač, brez pikler trikotnika. A on ima vsak dan v ustih zemljo, prestavlja kamenčke, trga travo, premika paličice, iz drevesa si utrga slivo, uniči grah in na kolena se mu lepi smrekova smola. In jaz ga opazujem. Opazujem radost in stisko. Opazujem čisto majhne napredke, ki so prisotni vsak dan. Opazujem in se povezujem – s srcem.

Pri hčerki sem se preko opazovanja nje lahko povezala sama s sabo, saj sem imela več časa za raziskovanje svojega notranjega sveta. V tihem opazovanju nje sem lahko šla globoko do samega bistva. V naravo in vase. In zato danes ne berem več vzgojnih knjig kot smernic, kaj naj počnem s svojim otrokom, ampak se najprej zazrem v srce nato pa v učilnico življenja – naravo. In tu so vsi odgovori.

A to je pot. Ne zgodi se čez noč in najpomembneje, ne zgodi se samo od sebe. Opazujte svoje otroke; brez sodbe in pričakovanj. Umaknite se v kot in dovolite čarovniji, da se vam razkrije. Ko si boste to dovolili vas pravo delo šele čaka.

Objem,

Anja🌈