Z možem sva si leta 2019 zadala projekt: petletna pot samooskrbe in sedaj se je zaključilo četrto vrtnarsko leto. Vedno znova pristajava na spletnih straneh, tečajih, videih, knjigah, ki govorijo o regenerativnem kmetijstvu. In večino našega življenja se vrti okrog vrta. No…sedaj še okrog renovacije stare kmečke hiše z naravnimi materiali. Spet regeneracija…regenerativna gradnja?
Tak način življenja mi je samoumeven (vrt, gradnja, vzgoja, zero-waste, duhovnost, bla bla bla).
Samoumevno mi je, da iščemo načine dela, ki Zemljo oživljajo in ji vračjo vitalnost TER da to tudi vestno prakticiramo. To je naša prva izbira. Olajšana sem, da nam je dostopno znanje, ki nam (ko ga prakticiramo) omogoča, da Zemlji pomagamo pri regeneraciji tega, kar so pretekle generacije opustošile in ta generacija v večini s tem še vedno nadaljuje.
Interviju s kmetije Monera pa me je prestavil. Prijetno sem bila presenečena, da se organizacija in vizija njihovega dela (regenerativno kmetijstvo s prosto rejo kokoši) vrti okrog zadovoljevanja potreb vsakega člana družine. Kmalu za tem, je mož odvodil svojo prvo delavnico o kompostiranju v okviru projekta Mladi za lepši jutri in še nekaj dni kasneje, je
Pozno poletna nedelja je. Zavestno sva se odločila, da danes počivamo. Ležim na super luštnem starem ležalniku pod smreko in gledam malčka, kako se plazi naokoli, takrat pa mi iz NIČ mi kapne v glavo: »REGENERATIVNO STARŠEVSTVO!« Dobesedno iz nič, prisežem.
»Miha!! Imam genialno idejo!! Če se ti igraš s kompostom in si utopljen v znanju o regenerativnem vrtnarjenju, imam jaz koncept regenrativnega starševstva! Poslušaj tole! Bla bla bla bla bla bla bla bla bla (15min).«
Ko končam, ga vprašam: »Kako se ti zdi ideja?«
In on: »Kaj?«
»To kar sem ti pravkar govorila.«
»Nisem poslušal. Ni se mi zdelo nič posebnega. To itak že skos govoriš. Sicer si pa čisto preveč primerjala kmetijstvo s starševstvom, ko pa to nima nobene veze…«
»?!?! xsknglkgna ?!?!? akbfakjsbfalsf. WTF?! Ne morem vrjet, kaj si mi pravkar rekel. Jaz imam REVOLUCIONARNO idejo, ti mi pa niti prisluhneš ne.«
Jezno odvihram v hišo in pokličem mami. Vse ponovim. Reče, da je super in da naj si zapišem ali se posnamem. Vklopim snemalnik zvoka in se posnamem.
Cel mesec sem se snemala in potem mi je telefon mrknil. Še vedno nimam teh posnetkov. Groza.
A glej ga zlomka. Do sedaj mi je manjkal en delček sestavljanke. Ena točka. A vrnila se je. Na delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami pri Vesni Juvan. Tako kot je iz nič prišla ideja o regenerativnem starševstvu, tako se je manjkajoči del pojavil v meditaciji, kjer smo potovale po skritih kotičnih maternice. Hm??
Veliko stvari v mojem življenju je dobilo prostor zaradi zavedanja o onesnaženosti okolja. Bolele so me smeti, odplake. Danes me bolijo že svedrovci v skali in barve za lase, ki se stekajo v reke. Visoko občutljiva sem do onesnaženosti okolja, a vem, da tudi jaz prispevam svoj delček.
Zdaj se ne borim več proti, ampak le opazujem.
Preko te občutljivosti sem našla zmanjškarstvo (zero waste princip), manjpleničarstvo (elimination communication, diaper free), veganstvo, biodinamično vrtnarjenje. Nič od tega ne prakticiram popolno. Kupim smoki, previjem plenico za enkratno uporabo, namažem si ocvirke z mastjo, organiziram zabavo na dan za korenino (nikoli več).
Sem pa preko vrtnarjena spoznala idejo oz. prakso regenerativnega kmetijstva.
SSKJ nas vodi do besede regenerirati, ki jo definira kot
1. narediti, da kaj spet dobi ustrezne, zaželene lastnosti; obnoviti, poživiti in
2. narediti, povzročiti, da kaj na novo zraste, nastane
V tem kontekstu pa sama pri sebi najdem tudi starševstvo. Tukaj ne obnavljam, oživljam oprijemljivih stvari, ampak odnose.
Regenerativno kmetijstvo zahteva spremebo mišljenja in pridobitev znanja. Nato pa praksa, ki je delo, delo, delo. V veliki večini fizično delo. Zavedati se moraš, da je to, kar je najpogostejša kmetijska praksa en sam nateg in opustošenje Zemlje, potem pa poiščeš ljudi, ki delajo drugače in delo prilagodiš svoji situaciji; sejanje primernih rastlin, vzgoja domačih živali na primeren način, pravilno kompostiranje, nakup primernega orodja, … S časoma rezultate vidiš. Po določen času navdušiš tudi druge, tako, kot si bil navdušen tudi ti. Tiho in z zgledom.
Pri regenerativnem starševstvu pa meni vse to predstavlja nevidno delo.
Delam na odnosu do otrok/a,
na odnosu do sebe,
na odnosu do moža/sostarša.
Na zunaj nimam kaj veliko za pokazat. Navznoter sem pa zadovoljna. Živim izpolnjujoče družinsko življenje, če ga ne, pa znam ukrepat in poiskat rešitev. Vem, da obstajajo.
Ampak to ni oprijemljivo. Samo sama sebi lahko ploskam. V kmetijstvu lahko daš vzorec Zemlje pod mikroskop, lahko stehtaš pridelke… svojega odnosa do otrok in do sebe pa ne morem mikroskopirati ali tehtati.
Če se zavestno odpravim v proces regenerativnega starševstva se v moj notranji svet s časoma naseli mir, radost, zadovoljstvo. Kako in kdaj se bo to zgodilo pa vem le jaz sama. Le jaz vem, kakšna je bila pot, da sem tam, kjer sem. Da so odnosi v družini takšni kot so. Da je partnerski odnos takšen kot je.
Kaj vse sem že naredila in kaj vse me še čaka.
In vsaka točka je ok.
Pa ti?
Ali si v svoje dlani naselil/a ljubezen in z njo neguješ otroka?
Ali si prenehal/a s tepežem?
Ali si prenehal/a s kričanjem?
Ali si prenehal/a s psihičnim kaznovanjem?
Ali si prenehal/a s spolnimi zlorabami?
Ali si prešla/el na razumevanje otroka in njegovih potreb?
Ali omogočaš otroku svobodo v igri?
Ali si zadovoljen skupaj z njim za njegovo zadostno oceno pri matematiki?
Ali vidiš otroka celostno v vsej čarovniji, ki ji premore?
Ali zmoreš otroka ljubiti in sprejemati točno takšnega kot je?
(!)Kar koli spremenimo na bolje, je korak naprej. In vsak korak je pomemben. Nikoli pa ne moremo narediti vseh. Vedno bomo nekaj pustili za naslednjo generacijo.
Na vlak regenerativnega starševstva lahko tudi ti stopiš kadarkoli. Ni idealnega časa, ker pot je tako ali tako merimo v letih ali desetletjih.
Lahko si mama/oče, hči/sin, teta/stric, babi/dedi, prababi/pradedi, …
Kadarkoli se za to odločiš je pravi trenutek. Če pa to naredimo še v tem življenju si moramo biti izjemno hvaleženi in ponosni sami nase, saj s tem, spreminjamo svet.
Pri mojem dojemanju regenerativnega starševstva (RS) ne gre toliko za to, da bi moralo biti vse popolno, še preden otrok pride, saj to v resničnem življenju ni niti možno. Gre se zato, da vzgojo ozavestimo.
Sama sem tistega ležernega, pozno poletnega dne opredelila 4 področja regenerativnega starševstva, ki jih prenašam v svoje življenje. To so:
- Prepoznava, zaznava generacijskih vzorcev oz. travm.
- Zavedanje lastnih potreb in zadovoljevanje le-teh.
- Vzgoja samega sebe po vzgojnem principu, ki ga izberemo za otroka.
- Zavestna osebna rast.
In v vse opisano vključim ljubezen, spoštovanje, sočutje.
Do otroka.
Do sebe.
Do partnerja.
Do soljudi.
——
Če ti je moje razmišljanje blizu, te vabim, da pokukaš kaj ponujam med stvoritvami.
*Z manjpleničarstvom prihaniš na plenicah, ohranjaš zavedanje telesa in se navlečeš na radost ob ulovih;
*z zgodnjim privajanjem na kahlico in odvajanjem od plenic narediš naslednji velik korak v starševstvu, kjer ploskaš sebi, otrok pa se ponosno vsede na kahlico in prebere svojo najljubšo kartonko;
*na igralnih uricah ti preko čuječe igre pokažem pot do miru v tebi, kot staršu in te podprem v zaupanjau do tvojih vzgojnih prijemov in odločitev;
*če pa si želiš, pa novorojenim družinam pomagam tudi pri vzpostavljanju dojenja. Če ne uspe, pa pri refleksiji tega, kaj vse pa je uspelo.
Piši mi, ne grizem. In v starševskih vodah sem tudi zelo umirjena 😉.
