Dolgo, predolgo v meni tli želja, da bi povedala svojo drugo porodno zgodbo. Ne najdem načina, ne zberem pravih besed, ne vidim namena. To mi sporoča, da trenutno po tem ni potrebe. Vem pa, da želim svetu sporočiti svoj zakaj.

Zakaj sem se odločila za porod v domačem okolju z licencirano samostojno babico?

Zato ker

1. sem preko življenjskih izkušenj sama spoznala kaj si pri porodu želim in česa nočem
2. se za to 1. točko ne zmorem boriti v porodnišničnem okolju – želim si, da je to spoštovano po predhodnem dogovoru.

V prvi porod sem vstopila super naivna in zaupljiva. Bila sem ranjena. Dušno ranjena in razočarana. Prikrajšana za občutek brezpogojne ljubezni do svoje novorojenke. Porušena. Ampak nisem se dala. Najprej sem se z vsemi sredstvi zaščitila pred naslednjo nosečnostjo, potem pa sem počasi spoznavala svet ljubečega poroda. Poroda brez nasilja. Živela sem med družinami, kjer to ni bila pravljica ampak izkušnja (študenstke družine) in s časoma sem se tem zgodbam odprla – odprla sem se zgodbam rojevanja ljubezni.
Iz tod je izhajala moja želja po ponovnem porodu z doulo Nino Jenštrle, a življenje se je obrnilo po svoje. Težka izguba je najine želje po novem otroku zamrznila. Delo v naravi, neskončni pogovori, reke solz in odpiranje vsemu lepemu, kar prinašajo letni časi, pa je to zamrzlino počasi odtajalo. Najini ranjeni srci sta se počasi celili in poklical naju je otrok. Dolgo sem te misli otepala, razmišljala, kolebala in potem se se predala. Še preden sem zanosila pa sem želela vedeti, če lahko rodim doma. Pozanimala sem se in dobila pritrdilen odgovor. Manj kot pol leta kasneje sem noseča kontaktirala babico.

Kar se preveč oglašuje ni zame, saj mi malce smrdi po televizijski prodaji Top Shop, kjer se s časoma vse pokvari ali pa ne dobiš tega, kar si pričakoval.

Vedela sem, da je moje telo sposobno roditi, hkrati pa vem tudi, kaj pomeni naravna selekcija in ne; ne želim biti statistika. Ne želim, da je moj otrok statistika. Zavedala sem se, da nosečnost, rojevanje in porod niso le duhovne razsežnosti. To je najbolj prizemljena in najbolj duhovna stvar – rojevanje življenja. Glede na to, da tako ali tako živim v svetu med svetovi, sem si želela babico, kateri je zdravje mojega otroka na prvem mestu; ko dobro poskrbimo za zdravje nosečnice in matere to podarimo tudi otroku. Z omogočanjem spoštljivih porodov čisto praktično rojevamo novi svet. Rojevajo se otroci, ki najprej občutijo mir in ljubezen.

V nosečnosti sem poklicala izbrano babico, se z njo na informativnem srečanju srečala v živo in zdelo se mi je popolnoma normalno, da je takšna kot je. Da razume spoštljivost, da razume naravne pristope, da omogoča izbiro v varnih okvirjih, da razume strokovno delovanje, da zna potegniti mejo med sanjami in resničnostjo. Da takšnšne pač so samostojne babice. Danes pa z obilo ponižnosti in hvaležnosti ugotavljam, da ni samoumevno. Da je to en sam blagoslov. Da kljub temu, da je v mojem mehurčku to normalno in pričakovano, v resničnem življenju ni in da jaz uživam redkost spoznavanja srčnih ljudi. Hvala Vesolje.

In več kot pol leta kasneje sem rodila. Nisem doma, ker naša hiša ni na zemljevidu, sem pa v domačem okolju v stanovanju moje mami.

S porodom doma se niso uresničile le moje porodne želje. Dobila sem mnogo več. Pa ne samo jaz, celotna moja družina. Dobili smo izkušnjo spoštljivosti in rojevanja v ljubezen. Vse kar sem si prvič podzavestno predstavljala kot porod, sem v drugo doživela. Vsi postopki so bili izvedeni s soglasjem.

Otrok je bil 3 ure nemoteno v mojem naročju. Na mojih golih prsih. Sveti prostor novega rojstva je bil varovan. Deležna sem bila informiranja, posluha, spoštljivega dotika.

Vse kar sem si želela za otroka, sem v babiški oskrbi prejela tudi jaz, kar je tudi razlog, da sem to lahko celo prvo leto nesebično dajala naprej svojemu dojenčku.

Rodila sem s samostojno babico Nino Radin. Nina je ženska dejanj. Nina je ženska polna poguma, predanosti in vztrajnosti. Nina je vizionarka. Brez besed; samo z izkušnjo me je naučila več, kot sem si sploh drznila predstavljati. Še n-tič: hvala ti.

Porod s samostojno babico v domačem okolju nam omogoča alternativo rojevanju v porodnišnici. A pomembno je, da poznate vrednote babice s katero rojevate; v samem bistvu je pomembno, da jih pozna ona sama. V poplavi različnih pristopov, vaj, nasvetov, možnosti je umetnost ohraniti zdravo pamet in ohranjati načelo manj je več. To je prava modrost.

Rojevanje je naravna stvar. Rojevanje je temelj za ohranjenje vrste, a je hkrati neopisljivo kompleksen. Ko to prepoznamo, se v nas zbudi ponižnost pred življenjem.

Porod ni jahanje oblakov, porod je surovost in ko je ta surovost zavita v spoštljivo strokovnost, se rojeva nekaj čisto novega. Nova doba.

Če želite o samostojni babici Nini Radin izvedeti več, pokukajte na njeno spletno stran https://www.babicanina.si/