Ko sem bila prvič noseča sem se neizmerno veselila, da bo moje dete šlo v vrtec in bom jaz, mama, lahko hodila na njegove nastope ter jokala od ponosa. Zdelo se mi je, da bom s tem odrasla.. Kakšna zabloda!
Rodila se je junija, marca pa sem jo vpisala v vrtec, a mi odločitev ni dala miru. Franja je odraščala v radovedno dojenčico. Moja ljubezen do nje je rastla počasi, a eksponentno.
Nisem si predstavljala, da bi jo maja, pri 11 mesecih dala v vrtec, jaz pa bi si v tem času doma vrtala po nosu. Bila sem namreč študentka. Predavanja sem imela popoldan, prakse na podiplomskem študiju ni bilo, zato vrtec res ni imel nikakršnega smisla.
A mislila sem, da tako pač je. Tako se dela. To je pač sistem. Za vse velja enako sem si rekla in izpolnila prijavnico.
Ker smo kot študentska družina (s študentskimi boni za prehrano) takrat živeli v Ljubljani, smo velikokrat kosilo jedli v priljubljeni menzi na Tobačni. Za blagajno je tistega usodnega dne sedela mlada gospodična. Nežna, mogoče malce sramežljiva. Zelo prijetna. Vprašala sem jo, če ima otroke.
Rekla je: »Ja, imam. Dva.«
Pa sem jo vprašala kako se je počutila, ko sta morala v vrtec.
Rekla je: »Nista šla. Do nedavnega sem bila doma. Mlajša je stara 3, starejši pa 5. To pomeni, da sem bila 5 let doma. To je najlepši čas v mojem življenju in še vedno mi je hudo, ker sta morala v vrtec.«
»Čakajte, čakajte… a potem sem lahko jaz s hčerko doma?« sem vprašala.
»Ja. Toplo vam priporočam. Lepo je.«
Še ena potrditev, da srčni in ljubeči ljudje niso nekje tam, zunaj. Ves čas so pred nami, samo vzeti si moramo čas in jih videt, slišat, vprašat, poslušat.
Se odpirat za odnose.
Gospa mi je odprla popolnoma novo področje razmišljanja in raziskovanja. Odločila sem se, da vpis v vrtec odložim za eno leto. V naslednjem tednu sem postala pozorna na to temo in opazila, da so tudi med študentskimi družinami takšni, ki so se odločili podobno. Malce sem jih povprašala o izkušnjah, večinoma pa sem skrito opazovala njihovo družinsko dinamiko (ravno ta teden sem izvedela, da sem bila tudi jaz opazovana :D).
S parnerjem sva se složno odločila, da ostanem doma. Šele ko to pišem, vidim, da me res neizmerno podpira.
Dvomi? Ja. Vedno me izpraša, ampak na koncu me podpre v odločitvi. Hvala ti.
Ker jaz nisem zmogla vsega sama, sem to nekje pri 7 mesecih ubesedila. »Alo, tole je prenaporno. Ne zmorem. Si lahko več doma?
»Ampak preden sva zanosila si rekla, da boš ti celotno prvo leto skrbela za otroka, sama!«
»Ja vem, ampak sem se zmotila. Sori. Ne zmorem.«
Partner se je dogovoril za delo od doma in kasneje pustil službo oz. ni več dobil dela v studiu. Potem je svoje popoldansko delo spremenil v redno. Delal je od doma, a tako nismo mogli nadaljevati, zato smo mu poiskali pisarno.
Bila je blizu in če je bilo meni/nama hudo naporno sem ga poklicala in je prikolesaril domov. Bil je čudovit čas v našem življenju.
Res smo se imeli lepo.
Na sprehodih z malčico, ki so potekali v njenem tempu ali v stilu uspavanja v vozičku, sem imela ogromno časa za razmišljanje o svojem življenju, o svojih željah. Čisto ne vede, sem vizualizirala dom, razmišljala o službi, samospoznavala sem svoje skrite kotičke. Imela sem čas za notranje raziskovanje.
Dopoldan sva opravili gospodinjske obveznosti, šli na sprehod. Med dnevnim počitkom sem brala knjige o duhovnosti in vzgoji, popoldan sem hodila na predavanja, zvečer pa sem se učila. Nisem veliko kuhala, ker ni bilo potrebe in to ni moje močno področje. Še danes se z nostalgijo spominjam tega obdobja 😀
Druženje s Franjo je prerastlo v počasnejše življenje. V širše in globlje razumevanje življenja malčka, dinamike družine. Razmišljanja na sprehodih so se manifestirala v nakup sanjske hišice sredi gozda in izkušnja izgube se je preobrazila v brepogojno ljubezen ter sprejemanje življenja v oblikah, ki večini ni znan.
Ker je takrat nisem dala v vrtec, danes živim skoraj brez obžalovanj (vseeno sem ga veliko posračkala, a to je tema za kdaj drugič. Prvi so pač prvi. Trudila sem se po svojih najboljših močeh).
Žal mi je le, da je nisem znala uspavat. Da moje srce ni bilo zmožno neskončne ljubezni, da sem prebrala napačno knjigo, da so drugi utišali moj primarni instinkt. Če bi vedela to, kar vem danes, bi to naredila drugače. Delam drugače.
Druge prigode starševstva pa sprejemam kot pot..no..tudi pri uspavanju mi ne ostane drugega, kot sprejeti kar je bilo in s spoznanjem delovati drugače.
In tako pridem do danes. Pri Jesenu ni bilo vprašanje ali gre v vrtec.
Ne gre.
A tokrat so odločitve za to drugje.
Želim mu podariti to leto otroštva. Dve, tri? Ne vem.
Mi vzamemo leto po leto.
Letos torej ne gre v vrtec.
Midva morava najti rešitev, kako to izvesti. In sva jo.
Miha ima novo pisarno v nam domačem kraju. Jaz delam le priložnostno, toliko, da se počutim samoizpolnjena.
Ko nama zaškripa, nama pomaga moja mami, ki popazi Jesena, da midva postoriva, kar je potrebno.
Včlanila sem se v CIRCLE. Spletno članstvo unschoolarjev in tam rastem skupaj z drugimi. Super mi je.
Je pa drugače kot prvič.
Jaz sem druga. Situacija je druga. Vse je drugače, a enako. Ima to kak smisel? 😄
Več je skrbi in negotovosti, a to je življenje. Sprejemam in se veselim prihodnosti.
Vem, da odločitev, da otrok ne gre v vrtec ni za vsakega. Zavedam se tudi, da je to privilegij za otroke, ki imajo doma varen dom in ne dom prežet z nasiljem (psihičnim, fizičnim, spolnim).
A če se le zmorete organizirati, priporočam, da poskusite.
Res je dragocen čas, ki se nikoli ne povrne. Otrok pa dobi doto ljubezni in svobode za celotno življenje.
——
Torej, zakaj je nisem dala v vrtec?
Ker sem to začutila v srcu in šele sedaj, po letih raziskovanja, vidim, kako veliko uslugo sem ji naredila.
Pri Jesenu imam pa + in – že zbrane in se stvari lotevam drugače.
Postavljam sebe kot mamo, krmarim med potrebami in željami celotne družine, skrbim za gospodinjstvo, se potrudim kuhat kosilo in pisat takšne tekste kot je ta.
Zame več kot dovolj. Ubistvu velikokrat preveč.
Največ pa mi pomaga, da vem, da je znotraj kaosa tudi mir in da poznam orodja s katerimi do miru dostopam hitro.
Objem,
Anja
—-
😉
Če se tega želite naučiti tudi vi, vabljeni, da pokukate, kdaj organiziram naslednje igralne/izkustvene/mirne urice za starše in otroke in če že imam posneto kakšno spletno predavanje.🙈