Gledam te, moj 20 mesečni malček, kako se gibaš. Iščeš meje svojega telesa; splezaš tja, kamor še moje misli ne, tečeš in vriskaš od veselja, trudiš se skakati, (kljub trenutnim gibalnim smernicam) zelo rad posežeš po roki, a najraje se še vedno nosiš. Slišim te. Slišim tvoj jezik ljubezni.

Ta zapis je nadaljevanje zapisa Gibanje in gibalni razvoj.

Spominjam se tvojega prvega leta, kako si spoznaval svoje telo. Vesela sem, da spomini niso nostalgični, ampak doživeti, da trenutke čutim v kosteh. Nikamor se nama ni mudilo. Vsi okoli tebe smo zaupali v tvoj notranji program gibalnega razvoja. Vedeli smo, da smo mi tvoj zgled in da nas gibanja učiš ti in ne mi tebe. Da si ti tisti, ki je neobremenjen z balastom. Da si čist. Da si od izvora.

Dolgo si bil samo v naročju; s hrbtom na rokah ali s trebuščkom na mojem trebuhu. Ko sem te odložila na tla, si svojo težo lahko čutil skozi hrbet. Stegoval si se in pogledoval kaj je za tabo. Nov svet, ki ga še nisi zmogel ugledat. Nekateri to imenujejo ekstenzija, jaz pa sem to poimenovala radovednost. Tako sva mirno plula dalje, dan za dnem do tvojega naslednjega napredka. Kar nekaj časa, si se raziskoval tako – na hrbtu, potem si se pa nekega dne prevalil na bok. Juhej! To je bila veselica! Za dojenčka tvoje starosti je to bila prava cirkuška akrobacija! Koliko treninga je bilo potrebnega, da si tako elegantno obstal na boku in nadaljeval s spoznavanjem sveta.

A ti si želel dlje, rinil si v neznano. Nekaj znotraj tebe te je gnalo, da raziskuješ naprej. Znotraj sebe si vedel, da je v življenju nekaj več od ležanja na hrbtu in boku in voila! Prevalil si se na trebuh! Kakšno notranje zadovoljstvo je sevalo iz tebe! Tega ne bom nikoli pozabila. Ležal si pod lipovcem in pogledoval okoli sebe. Kopal si se v miru, ljubezni in zvokih narave. Takrat sem vedela, da pišemo lepo zgodbo. Da smo se iz prejšnjih življenjskih izkušenj naučili maksimalno, kar smo lahko. To, da se ljubimo in se trudimo živet za tukaj in zdaj. In to, da je vse v nas samih. Da je človek božansko bitje vesolja Ljubezni.

Potem me pa vseka. Slišim, da drugi dojenčki hodijo na telovadbo. Da jih posedajo na žoge za trening trebušnih mišic, da jih učijo prijemat stvari, da jim kažejo, kako se vsede. »Ojoj,« si mislim. »Od kje toliko nezaupanja v dojenčkov gibalni razvoj.« Saj ni deževnik, da bo celo življenje ril po Zemlji in ne bo obladal pincetnega prijema. Dojenček je človeški mladič. Hoja je v njegovem genskem zapisu! Vsak dan je priložnost za nove izkušnje, novo učenje. A to potrebuje čas. Ogromno časa! In zaupanja. Čakanja. Dojenčkov gibalni razvoj potrebuje primerno okolje, pozorne starše, čas in ljubezen. Kaj pomeni pozorni starše? V mojem primeru je to pomenilo, da sem vsak teden zaznala, kaj mu gre bolje. Kako posega po predmetih, kako se obrača, kako se premika, kako in kaj opazuje, kako vključuje svoje prstke na nogah in kako vedno natančneje prinese predmet do ust. Kako se natančno in prefinjeno skotali na cilj, kako se je preko opazovanja nas, odraslih, naučil odpreti vrata še v času, ko se je plazil. Kako se spopada z ovirami na poti.

Vse to se je spreminjalo skozi tedne. In se še vedno.

Od obračanja na trebuh do samostojnega sedenja je minilo pol leta. To je 6 mesecev. Vsi so že sedeli, stali, ploskali, mahali. Naš Jesen pa je v svojem tempu raziskoval svoje telo. Pristajal je vanj. Dolgoooo je bil zadovoljen na hrbtu, boku in trebuščku. Zares dolgo se je igral v teh položajih. V tem času se je premikal z vrtenjem, kotaljenjem in plazenjem. Potem se je pa nekega dne pomotoma vsedel. In všeč mu je bilo. Od tisteka trenutka dalje je v enem mesecu osvojil vse mejnike, razen hoje. Ko je fizično telo pripravljeno, možgani sledijo. Vse ob svojem času. Božanskem času. V ritmu Narave.

Želela sem mu dati darilo, da je on tisti, ki svoje telo najbolje pozna. In uspelo mi je. To vidim danes, ko ga opazujem kako oceni situacijo in svoje zmožnosti. Kako išče gibalne izzive. Kako se izraža skozi telo, skozi gib.

In mislim, da je to to. Da mi je uspela namera sledenje NARAVNEMU GIBALNEMU RAZVOJU, ki svojo skrivnost skriva v spoštljivi negi, svobodni igri, opazovanju, čudenju naravi.

Jesen je shodil pri 16 mesecih, a je prehod iz kobacanja v hojo trajal še nekaj časa. Ni se zgodilo skozi noč. Nič velikega se ni zgodilo skozi noč. Se je pa ogromno mini mini majhnega zgodilo čisto vsak dan!

Danes se še kdaj poheca in pokobaca po hiši. Najbolj čudovito pa ga je opazovati, kako počepne. Z ravnim hrbtom, totalnim nadzorom v globok počep. Tam se igra in nato z ravnim hrbtom vstane. Njegovega hrbta nič ne zlomi. Vedno je raven.
Razen ko se stopi pod silo ljubezni; ko se prepusti naročju. Takrat je pa mehek in se kot ključ prilega odraslemu telesu. Varen je.

———–

Svoj pogled na razvoj dojenčka bom delila v spletnih predavanjih, v živo pa se lahko srečamo na igralnih uricah. Pokukaj pod storitve, kaj bi bilo zate.