Zame je bila edina sprejemljiva stvar pod besedo kreativnost risanje ali slikanje. Edina.

(Samo) risanje = kreativnost.

Moja risarska rana pa je zelo globoka. Moj ati je v želji, da bi njegova edinka imela lepe izdelke (predivdevam, da zelo dobronamerno) vse izdelal namesto mene.

Spomnim se, kako smo v vrtcu dobili nalogo, da doma narišemo svojo sobo. Meni jo je seveda narisal ati. Vrhunsko je bilo. V perspektivi.

In potem realnost. Pridem v vrtec in vzgojiteljica me takoj razkrinka, da je sliko narisal odrasel in da to sploh ne šteje. Dala jo je na stran.

Vse kar sem morala samostojno narediti v osnovni šoli, srednji šoli… nič ni bilo dovolj dobro. Ne pri tehniki, ne pri likovni. Grozni občutki. S temi občutki sem zrela za umetniško psihoterapijo. A kdo pozna koga, ki mi lahko pomaga na tem področju? Nekoga, ki uči risat, je motivator in psihoterapevt. Pri meni je res hudo.

Šele danes razumem, kaj je ati podzavestno sporočal mali Anji s svojim delovanjem: »Kar ti narediš, ni dovolj dobro, lepo. Ti bom jaz pomagal,« in v tej atmosferi se je odvijalo celotno moje otroštvo.
A ni šlo zlahka, saj je moj uporniški duh zelo močan in ob takih dogodkih se je le krepil in velikokrat privedel do velikih družinskih prepirov. Hkrati z uporom, pa je nastajala zagnojena kreativna rana, ki sem jo ozavestila šele preko Lucy AintkenRead (ja, res jo veliko spremljam. Všeč mi je njen bazen znanja in delovanja). Z roko v roki s kreativno rano pa hodi tudi perfekcionizem, ki ga uspešno opuščam (se vidi na spletki ne?).

Prepoznavanje ran je bilo dobro, saj sem lahko aktivno začela delat na celjenju. Risala sem s hčerko, trudila sem se risat (risanje=kreativnost). Med drugo porodniško pa sem si zakupila tečaj risanja in slikanja in takoooo zelo sem se ga veselila! Čas zame, naučila se bom risat, družila se bom! Juheej! Ampak ne, iz vsakega srečanja sem prišla bolj objokana. Vsi so risali lepše, hitreje. Ni bil začetni tečaj, kot sem mislila, da bo, bilo je bolj vodeno risanje. Presenetilo me je, da se tisti, ki res lepo rišejo, ne znajo pohvalit. Še ko je kdo kihnil smo komaj spregovorili. To je bilo prvič v življenju, da sem za nekaj plačala in nisem dokončala. Bilo je težko, a neverjetno osvobojajoče!

In potem sem spoznala reele. To so montirani kratki videoposnetki na družabnih omrežjih. O moj Bog! Prvič sem začutila kreativni tok, ki teče skozme. In zajahala sem ga. In še ga jaham. Uživam! Možgani mi delajo 100/h, ideje šibajo skozi mene na ekran, montažo in na splet. Res mi je fino! In šele ob tem občutku, sem spoznala, da kreativnost ni samo risanje. Kreativnost je, risanje številk s predmeti.

Veste, meni je bilo težko narisat prvo številko, ker… jaz nisem kreativna. Kakšna zmota!

Vsi smo kreativni!!

In kreativno šivanje zastavic za praznovanje.
In kreativno kvačkanje izdelkov.
In kreativno gnetenje glinenih izdelkov.
In kreativno sejanje rož.

Vse naredim nepopolno, a hkrati popolno; ker se lotim in dokončam!

TUDI TO JE KREATIVNOST!

Vem, da nisem rojena umetnica. Vedno, ko se poleg mene vsede mož naredi popolnoma enako kot ati: nariše/zmontira/pregnete skoraj popolno. Včasih sem še pred njim metala stvari, trgala liste, jokala. Za Advent 2022 pa mi je uspelo nekaj novega. Nasmehnila sem se in naredila še en glinen svečnik. Uspelo mi je. Nisem bila jezna. Le globji uvid v različnost najinih procesov sem dobila. Ponosna sem bila nase.

Kaj pa je zate kreativnost? Kdaj si ti v toku kreativnosti?

—–

Del moje kreativnosti je tudi vzpostavljanje posla. Deljenje znanja, izkušenj. Omogočanje vaših lastnih uvidov in doživetij.

To počnem preko spletnih predavanj in organiziranih igralnih uric po navdihu Pikler in Montessori pedagogike. Vabljeni*